Po srečni vrnitvi v domovino z lanskega misijonskega tabora v Peruju, sva z Urbanom čutila močan klic po podobni pomoči ljudem v revnih predelih sveta.

Potem pač poiščeš najrevnejšo državo na svetu (po BDPju na prebivalca), Bog pomaga vzpostaviti stike s pravimi osebami in tako se nadaljuje…

Prijatelji že vedo kakšne nore načrte imaš in marsikdo se pozanima o podrobnostih in ciljih tabora. Tako nas je naposled sedem s kupljenimi letalskimi kartami in željo, da poletna dva meseca podarimo ljudem v središču črne celine.

Seveda se tudi v nas porajajo dvomi in vprašanja, prav tako kot v naših bližnjih. Ampak po lanski izkušnji (v Peruju) se mi zdi, da ne bi mogli na noben drug način dati otrokom več, kot smo jim… s tem, da smo bili z njimi, si vzeli čas zanje ter jim pokazali, da jih imamo radi, da je vsak od njih ogromno vreden in da si zasluži srečno življenje.

Pri teh lepih željah, pa je poleg še realnost. Ta vključuje iskanje in kupovanje letalskih kart (Bog povrni vsem, ki ste nam pri tem pomagali), viz, cepljenj, antimalarikov, učenje francoščine (hvala našim učiteljem), kontaktiranju z ljudmi, ki so že bili v teh krajih, informiranju o ne najbolj rožnati situaciji v deželi, pa spoznavanju same skupine (nekateri prej nismo vedeli drug za drugega) ipd. Ampak kar gre zaenkrat .

Strinjam se, da je vsak od nas poklican oznanjati evangelij oz. veselje do živeljenja tukaj in sedaj. Morda je prav v domačem okolju včasih najtežje. Toda še pomembneje se mi zdi, da si vsak upa in zmore prisluhniti svojemu srcu ter slediti temu klicu. Zato odločno zavračam očitke, da bi lahko ravno toliko dobrega naredili v tem času tu doma – ne, mislim da ne bi mogli. Ali je res tako, pa bo pokazal čas.

Saj veste – včasih… razlogov srca, um ne spozna.

Tako odhajamo po besedah g. Danila: “V najrevnejšo, pa tudi najbolj nasmejano, Afriko“.