Arhiv za kategorijo ‘Novice’
Po precej delavnem tednu je konco prisel vikend, ki smo ga ze kar nestrpno pricakovali. Nina skupaj z Eloiajem nas je povabila naj jo pridemo kaj pogledati v glavno mesto Burundija – Bujumburo.
Sicer smo samo mesto imeli moc videti ze takoj po pristanku na letaliscu, vendar je bila to le nekaksna voznja skozi mesto z nekaj postanki v trgovinah. Petkovo dopoldne je minilo v znamenju cakanja na odhod, ki je bil predviden v zgodnjih popoldanskih urah. Pred tem pa je bilo potrebno dokoncati predvideno delo na strehi sole.
Zadnje dni je bila zagotovo ena izmed najbolj razveseljivih novice za nas to, da imamo spet tekoco vodo (kot smo vam ze sporocili). Lahko si mislite, da je po celem dnevu na gradbiscu umivanje jako zazeljeno, ce ne ze skoraj nujno potrebno.
Ker smo v susni dobi in je vodovod poln `zajedavcev` (beri: veliko se jih priklopi na vodovod, ki naj bi bil le za misijon in bolnisnico – seveda brezplacno), smo prejsnji teden lahko zaceli malo bolj ceniti vrednost tekoce vode (se posebej pitne). V skrbi za lepo slovenscino smo se vsak vecer lonckali (lonckati: umivati se z mrzlo vodo iz skafov in pri tem paziti da jo dovolj ostane za vse ostale, ki se se niso umili ter misliti tudi na splakovanje WCjev J). No ja, clovek malo zgubi veselje, ko se obrise z brisaco in opazi, da je spremenila barvo za kar nekaj odtenkov (po lonckanju). Ampak dokler je voda, se da preziveti brez problemov. In po zaslugi g. Danilota smo se z avtom lahko kadarkoli odpeljali do bliznjega izvirka, kjer smo napolnili kante, plastenke in vse ostalo – z dokaj cisto vodo.
Pozdravljeni! Naj pohvalim res tenkocutno in poglobljeno napisan Urbanov prispevek. Prav zanimivo je takole skozi vase prispevke opazovati, kako vsak od vas drugace, s svojega zornega kota vidi in opisuje dogajanje »tam dol« (Jurij Gustincic bi rekel: »Pod crto…« -ekvatorjem
Samo kratko obvestilo – danes je Rukago razveselila novica o tekoci vodi! Po nekaj dneh smo se namrec lahko stusirali s tekoco vodo, ki je tekla iz pip (in ne iz lonckov:))! No, to sem moral objaviti, ker se resnicno lepo pocuti clovek, potem ko se je stusiral dejansko iz tusa. Drugace pa se imamo lepo, vadimo spanscino, francoscino, italijanscino, anglescino, poljscino… Skratka ni nam dolgcas – vec pa napisemo ob priliki (verjetno jutri).
Po slabih dveh tednih je ze cas, da vam povemo kaj tukaj sploh pocnemo, kako je tukaj. Dezela je zelo obubozana. Razne voljne, genocidi in pokoli so jo pestili prek 30 let. Ena vecjih posledic vojne je, poleg tega, da tu skorajda ni industrije, predvsem neukost. Pismenost je manj kot 10 odstotna, zato je prva prioriteta tukajsnjega misijonarja Danila Lisjaka, izobrazba otrok (oz. gradnja sol). Sam vam lahko garantiram, da gre denar, ki ga namenite zanj, v prave roke, saj zida sole, bolnisnice in podobne stvari v hribih v notranjosti dezele, v krajih kjer roka ostalih organizacij ne seze. Tu zivi zivljenje sredi domacinov, s katerimi je vsak dan v stiku. Nanje skusa prenesti svoja spoznanja, izkusnje … Vidi se, da so ljudje njegov trud opazili. Ceprav se mnogokrat krega nanje, ljudje vseeno vedo, da vse to pocne le zato, ker jih ima rad – ker jim zeli pomagati. Preberi ostanek članka »
V teh dneh smo imeli priloznost spoznati to majhno afrisko drzavico z druge plati. Skozi oci Slovencev, ki zivijo in dihajo skupaj z Afriko.
Po dopoldanskem sobotnem delu smo v Danilovem stilu odvihrali Kayanzi, Nini, Eloi-ju, cebuli in krompirju naproti. Resnicno ne znamo pravilno opisati, kaksen uzitek je sedeti v zadnjem delu drvecega landcruserja, po strminah rdecih, visoko lezecih “cest”. Vam recemo, pravi Gardaland ucinek (premetavanje zelodca levo, desno, gor in dol, obcasno tudi sem in tja. Da o nekaj centimeterskih poskokih s klopco vred niti ne govorimo). Pravi uzitek in obilo smeha. Ampak veste kaj, pocutimo se varne, saj z zagotovostjo vemo, da nam nasproti ne bo prisel noben padre Divjako (preberite tole z italijanskim naglasom). Drugace pa je to novi opraviceni vzdevek za Danila. Opomba: obicajni ljudje potrebujejo za vsako njegovo pot enkrat vec casa, kar smo tudi sami preizkusili.
No, saj je popolnoma brez potrebe, da napisem se kaj vec… Naslov je dovolj dolg, da izveste vse, kaj smo poceli v zadnjih treh dneh. Za vse tiste, ki imate vec casa, pa lahko razlozim tudi na daljsi nacin. Vecina nas je bila na strehi. Prekrivali smo stranisca. Streho se prekriva z navadno pocinkano plocevino. O kaki izolaciji sploh ne sanjajo. Se tako so godrnjali, da so to popolnoma nepotrebni stroski. WC se jim zdi tukaj popolnoma nepotreben. Najbolj zanimiv se nam je zdel oder. Sestavljen je bil iz razlicno dolgih in sirokih desk in kolov ter privezan z vrvjo. Vse se je precej majalo. Imeli smo obcutek, da se bo vsak hip oder sesul. Vendar se to na sreco ni zgodilo. Na zacetku so se zenske pocutile nekoristne, potem pa smo hitro ugotovili, na kaksen nacin je treba delati. Vendar smo vseeno sele na koncu dneva opazili, da smo plosce pritrdili narobe (tista stran, ki je bila spodaj, bi mogla biti v resnici zgoraj). Tako da smo naslednji dan se enkrat ponovili vajo in uspeli. Preberi ostanek članka »
Na spodnjem linku si lahko ogledate spletno stran oddaje, Gori, doli, naokoli, kjer se bomo vsako soboto, ob 10.30 javljali iz Burundija. internetna stran: http://www.rtvslo.si/goridolinaokoli/
Po cudodelni inspekciji prtljage ob prihodu na letalisce, nas je pricakal Danilo Lisjak.
Resnicno, boljsega priimka mu nihce ne bi mogel dati – to je clovek, ki ljubi Afriko in “svoje crnce”. Nabrit mozakar gostih besed, ostrih misli in mehkega srca.
No, pa da ne pozabimo, da nas je ob sprejemu slovenskega misijonarja pricakala truma burundijskih bobnarjev – posebej za nas, ce odmislimo prihod pomembnega politika, ki je prispel z istim letalom J.
Ob voznji do Bujumbure same smo kaj hitro (s konkretno oblozenim terencem) ugotovili, kako spretne so retoricne sposobnosti Danila – tako z mozmi postave (ki so nas `muzunge` (belce) razumljivo da ustavili), kot pri trgovanju. Kdor zna, pac zna. Po blagoslovu pri sveti masi na Kodeljevem smo se v cetrtek popoldne odpravili proti Brniku. In ze pri prvem letu je letalo imelo zamudo (kar se je izkazalo za popolnoma obicajen pojav na nasi potiJ).
Na londonsko letalisce Stanstead smo prispeli okrog 19.45 (in 32 sekund) in potem z najcenejsim prevozom (za 8 funtov na vsakega) odsli v center Londona. Tam nam je Urska, ki je ze ekspert za vodenje po Londonu (ce kdo zeli, njena telefonska je: 0038641586299), razkazala Buckinghamsko palaco in Hyde park korner in en slavolok vmes (katerega ime je ze utonilo v pozabo). Tako smo v miru ujeli zadnji metro proti letaliscu Heathrowu (terminal 4) in pocakali na prijaznega decka po imenu Matej Masten. Med cakanjem smo kulturno pojedli slovenske dobrote, ki so nas se cakale v nahrbtnikih (sir, murke – hvala mama Otilija, kruh – hvala mama Marija, prsut – hvala mama BetkaJ). Okrog 1.00 (in 15 sekund), po londonskem casu, smo prevzeli 160 kg prtljage kar je pomenilo, da je bil vsak od nas sedaj odgovoren za nekaj vec kot 50 kg prtljage.
|
Je lepo, da vas je toliko, da je tudi toliko razlicnih pogledov in mnenj, ki nas, bralce, bogatijo in dopolnjujejo podobo, ki si jo skusamo ustvariti v glavah….»tu gor«, kot pravite vi 
