“Podobno kot naredi 5 norcev skupaj veliko več slabega, kot če bi bili vsak zase, lahko tudi 5 ljudi, ki želijo delati dobro, naredi skupaj “velike” stvari!”

Ugotovitve so me pretresle. V tej državi je narobe skorajda vse, kar je lahko narobe v državi. Zdravstveno stanje je obupno. Iz javnih bolnic se širi tak smrad, da ti je takoj jasno, da če boš zdrav stopil v bolnišnico, zagotovo ne boš prišel zdrav nazaj. Socialne mreže ni. Edini (vsaj na podeželju), ki vsaj malo skrbi za socialoje Karitas. Kar naprej se vojskujejo (doživeli so tudi genocid l. 1972), in kljub temu, da je zaradi vojne izredno veliko psihičnih bolnikov, je na razpolago za 7.000.000 ljudi le en psihiater.

Ko to spoznaš, najprej pomisliš, kako da so naši voditelji in veljaki tako brezbrižni, da ne pomagajo revnim Afriškim državam, da bi se razvile. Po daljšem premisleku pa lahko vsak ugotovi, da pomagati tudi ni tako preprosto, četudi imaš na razpolago finančna sredstva.

Danes nas mnogi sociologi, teologi in filozofi opozarjajo, da osnovne dobrine, kot npr. hrana, voda, zdravstvena oskrba, svoboda govora in mišljenja … ne morejo biti nikomur odtujene.

Sam se popolnoma strinjam, da so to res takšne dobrine, ki jih mora imeti na razpolago vsak Zemljan, a vprašam se kako to doseči? Kot etično merilo za svoje delovanje bi se kot prvo naslonil na nepremakljivo bazo teorije Weltethos. Hans Küng je kot najsplošnejše sprejeto merilo izpostavil Zlato pravilo (Stori drugemu tisto, kar želiš, da bi drugi storil tebi). Spoštovati je potrebno življenje, se vedno zavzemati za resnico, živeti pošteno in se ljubiti med seboj.

Po prebrani Dekalraciji o Svetovnem etosu so tako moji kolegi, kot tudi jaz sam, postali prepričani, da je večina ljudi prišla, po stopnji moralne razvitosti, pač zgolj do tretje ali četrte stopnje po Kolhbergu. In kot taki pač gledajo predvsem nase in na svoje bližnje, ne pa na vse človeštvo. Naj navedem primer: na Madagaskarju je bila nekaj let nazaj huda lakota, ker so napadle kobilice in uničile riževa polja. Zaradi lakote so številni ljudje tudi umrli. Če pa bi recimo vsak Evropejec pomislil, kako se počuti Malgaš, ko mu edini sin pred očmi umira zaradi lakote in mu le-ta ne more nič pomagati, bi lahko odštel tistih 5eurov in fant bi preživel. Skratka le zamisliti bi se moral, kaj bi želel, da mu  drugi storijo … če bi bil v koži tega Malgaša, bi si gotovo želel, da mu pomaga kdor more.

Iz tega sem prišel do sklepa, da dandanes lahko tudi najrevnejši Afričan dostojno živi, če bi vsi ljudje upoštevali Zlato pravilo, da je lakota popolnoma nepotrebna in da jo je treba izkoreniniti v slogu z udarnim geslom: Make poverty history!

Skratka, pred odhodom v Burundi sem bil popolnoma prepričan, da se da vse te tegobe na zelo lahek in učinkovit način odpraviti. Po prihodu tja pa sem ugotovil, da je situacija veliko bolj kompleksna, reševanje teh problemov pa temu primerno težavnejše in dolgotrajnejše.

Vsak, ki vidi lačne otroke z napihnjenimi trebuhi in okostenele starce verjetno najprej pomisli na to: V EU se meče hrano v koš, tu pa ljudje trpijo pomanjkanje. Ko vidiš stanje v zdravstvenih centrih pomisliš na to, da smo jim dolžni priskrbeti vsaj osnovno sanitarno opremo in ko vidiš, kakšne strahotne posledice je pustila trideset let trajajoča vojna se vprašaš, kako da nismo znali (ali celo hoteli) tega že prej preprečiti. (V nebo vpijoč primer je Ruandski genocd, ko je večina odgovornih v OZN vedela zakaj se gre, pa si je vseeno zatiskala oči). Zakaj ne pošljemo več stvari v Afriko, namesto, da jih uničujemo na smetiščih?

Po pogovoru z več misjonarji (malo sem se pogovarjal tudi z domačini, a zelo malo, saj jih večina ne govori francosko, da ne govorim o angleščini, ampak govorijo kirundi) pa sem ugotovil, da to ni rešitev. Mi res lahko nahranimo te ljudi, a iz tega kmalu sledi to, da ima družina še enega otroka. Porodničarka usmiljenka s. Vida, nam je rekla: »Če ni res izredno stanje, ko gre za vprašanje preživetja zaradi lakote, nikar ne darujte tem ljudem hrane. Vsaka vreča moke namreč pomeni enega otroka več«. (Žensko telo je tako urejeno, da ob pomanjkanju hrane zanositev ni možna). Če pa so ti ljudje nahranjeni, se bo demografska rast, ki je že tako visoka, še povečala. Zemlja, ki že sedaj ne more prehraniti vseh ljudi, bo bila za to še manj sposobna. In kakor hitro se bo ustavila dostava hrane, bo takoj sledila velikanska lakota, ki bo pogubila mnogo ljudi. S tega vidika je torej bolje, da raje živijo tako kot živijo sedaj.

Vojne so, čeprav nobenemu ne privoščim, da bi videl grozote, ki so jih videli ti misjonarji, tudi nek način selekcije prebivalstva. Sam, da ne bo nesporazuma, zavzemam do vojne popolnoma odklonilno stališče, pa si vseeno moram priznati, da vojna razredči prebivalstvo. Če vojne v Burundiju ne bi bilo, bi bilo prebivalcev že vsaj 12.000.000. In bi zagotovo umirali od lakote, če bi ostali v svoji domovini. Enak demografski vzpon bi se zgodil, če bi bilo zdravstvo na zelo visokem nivoju. Glede na to, da skoraj polovica otrok umre, bi bilo vsaj dvakrat toliko ljudi, kot jih je sedaj. Neizogibna posledica bi bila lakota, saj tamkajšnja zemlja ne more prehraniti toliko ljudi.

Manj viden dejavnik je pa tudi lenoba, ki jo nehote vzgajamo s tem, ko nekomu brez pomisleka nekaj podarimo. Če mu dalj časa neko stvar podarjaš, se človek hitro navadi, da je popolnoma brez veze, da sploh še dela, saj z delom tako ali tako skorajda nič ne zasluži, kar pa potrebuje, mu itak podarijo.

Če to posplošim. Svet lahko preživi sedem miljard ljudi, tudi osem, morda tudi več, veliko vprašanje pa je, če jih lahko preživi dvajset ali trideset milijard. Sam mislim, da ne. Da pa bi te ljudi silili v splav, kot to počno na Kitajskem, pa je seveda moralno povsem nedopustno, saj je to popolnoma enako, kot če bi organizirali njihov odstrel.

Zakaj to pripovedujem? Küngov model je povsem odličen, če predpostavimo, da se prebivaltvo na Zemlji ne bo pretirano povečalo. Če pa mi vsakemu pomagamo in ga zdravstvno oskbimo in nahranimo ter preprečimo, da bi umrl v vojni, pa se situacija nekoliko zaostri, saj dolgoročno tudi mi, ki »imamo« denar za hrano, začnemo trpeti pomanjkanje. Hkrati pa se odpira tudi vprašanje pravičnosti v smislu, zakaj ne bi sam razpolagal z denarjem, ki  so ga pridelale moje roke, zakaj bi denar dajal drugim, saj ga tudi sam potrebujem.

Na tem mestu človek pomisli, da bi bil verjetno najboljši način za te odročne kraje, kjer se borijo za preživetje, pustiti te ljudi pri miru, takšne kot so. Za seboj imajo že več tisočletno zgodovino, ki je potekala brez našega vpletanja, zakaj bi mi sedaj kvarili ta ustaljen način življenja?

V začetku sem že nakazal odgovor na te pomisleke. Pravijo, da naredimo največ dobrega, če nič ne naredimo in se tako normalno vrši naravna selekcija. A večina ljudi, ki so kdaj videli te revne kraje, ne more mirno živeti naprej, ne da bi jim poskušala pomagati. Vest enostavno ne pusti. Zdravnik, ki ima pri roki zdravilo in vidi pred seboj človeka s rumeno obarvano beločnico, ne more mimo tega človeka. Mora mu dati inekcijo zdravila za hapatitis in tako rešiti njegovo življenje. Prav tako ne more duhovnik, ki je spoznal veselje in tolažbo pristnega stika z Jezusom, iti mimo zatiranega človeka, ki je vpet v strahove in zato ni zmožen v celoti zaživeti svojega življenja. Tako tudi filozof ne more kaj, da ne bi skušal spremeniti miselnosti ljudi tukaj (v razvitem svetu) in tam (v svetu boja za preživetje) in tako spremeniti svet na bolje. V naravi človeka je nekaj etičnega, ki človeku z zmožnostjo daje moralno dolžnost, da pomaga.

Dolgoročno se da ljudem v nerazvitem svetu pomagati le s spremembo načina mišljenja. Za to pa so gotovo najbolj kompetentni prav filozofi. Sprememba načina mišljenja pa se zgodi le z učenjem. Rešitev nam torej ponuja kitajski pregovor: Ne dajaj mi rib. Nauči me jih loviti. Sedaj, tri mesece po vrnitvi iz Burundija, vidim rešitev za nerazviti svet le v izobrazbi. Ker pa živimo v globalnem svetu, se moramo vseskozi zavedati, da je rešitev za revnejšo poloblo vseskozi tudi rešitev za nas. Saj je vsem prav kristalno jasno, da se bodo ljudje, ki bodo pahnjeni v večjo lakoto, bodisi izselili ali pa umrli. Tisti, ki se bodo izselili, se bodo verjetno  izselili k nam, v EU. Torej, prej ali slej se moramo soočiti s tem problemom.

Nedvomno je najbolje, da se tega ukrepa lotimo čim prej oziroma takoj. Saj s tem, ko ne ukrepamo zagotovo tudi nosimo del krivde. Vemo, da so celo ljudje, ki so poskušali narediti v svojih državah kar se le da, občutili krivdo za to, da niso naredili še več. Kot primer takšnega človeka lahko navedem duhovnika Andrea Sibomano, ki si je zelo veliko prizadeval za to, da se genocid nad Tutsiji v Ruandi sploh ne bi zgodil, ko pa se je zgodil, je Tutsije (kljub temu, da je sam Hutu) skrival in branil. V intervjujih, ki so z njim opravljeni vedno pravi, da bi moral storiti še več.

Torej, potrebno je ukrepati, da se vsaj strahote genocidov, ki so jih doživeli po II. sv. vojni tako Ruanda (1.000.000 leta 1994) in Burundi (300.000 leta 1972), kot tudi Kamerun, Sudan, Zair, Somalija … ne bi več ponovili.

Moramo se zavedati, da je zlo v svetu prisotno. Naša naloga je, da ga čim bolj zajezimo in blažimo njegove posledice. A da bi lahko to storili, moramo ljudi sezaniti s krepostmi, ki preprečujejo zlo. Tu spet pridemo do Weltethosa. Če bi vsak delal le tisto, kar bi želel, da bi drugi njemu storil, zagotovo ne bi bil sposoben ubijati sosede, ki so slučajno drugačnega nacije kot je on sam. Kaj se je zgodilo v Ruandi l. 1994? Kako so lahko Hutuji s kladivi in mačetami na najbolj krute načine pobili skoraj vse, kar je bilo druge rase? Ker so jih oblasti prepričale, da je prišel čas njihove rešitve izpod zatiranja in da je treba deželo očistiti nesnage. Na zvit način jim je propaganda pokazala, da so Tutsiji le kače, ki so do sedaj zastrupljale narod. Če hočemo, da ga ne zastruplja več, potem je treba te kače pobiti. In večina Hutujev je storila prav to. Tutsiju so razbili glavo, nato pa ga še raztrgali na več kosev, da ne bi slučajno preživel. In mnogi se za umore sploh ne počutijo krive. Govorijo: »Le izvrševal sem ukaze… Čistil sem nesnago… Iztrebljal sem kače…« Predpogoj za vsakršne poboje je da se človeka najprej razčloveči. Dokler so na Tutsija, ki je živel v njihovi vasi, gledali kot na človeka, na sovaščana, mu seveda niso mogli storiti nič hudega, ko pa jih je propaganda prepričala, da  je to črv, ki ga je potrebno pomendrati pa ni bil več noben problem to storiti. Verjetno že vidite kam vodi moje razmišljanje. Gre za to, da je potrebno širše uporabiti Zlato pravilo, predvsem pa ljudem “vcepiti” v zavest, da gre vsakemu človeku dostojanstvo, spoštovanje, človečnost. Človeka se ne sme nikoli razčlovečiti, nikoli se mu ne sme vzeti dostojanstva. To vodi v najhujše grozote, ki si jih je moč predstavljati.

Kot mačka okrog vrele kaše se že vseskozi sučem okrog dejstva, da je treba za vse ljudi uvesti šolski sistem. (Pri nas je obvezno šolstvo popolnoma samoumevno. V nerazvitem svetu pa ni tako. V Burundiju so uradno uvedli OŠ l. 2003, a še sedaj v odročnih krajih ne deluje. Šol velikokrat ni. Primanjkuje tudi učiteljev. Nepismenost je 90%) V šolstvo pa vnesti programe, ki bi učili, da gre vsakemu človeku čisto enako dostojanstvo, kot gre tudi njim samim. Učiti jih, da v določenem trenutku niso več dolžni molčati, ampak spregovoriti in pomagati, ko se sočloveku godi krivica. Učiti bi jih morali, da je potrebno živeti v slogi in medsebojnem pogovoru … Skratka, po koncu šole mora biti človek sposoben etičnega premisleka, kaj je prav in kaj narobe. Seveda pa je v interesu vrhnih slojev, da njihovi podaniki niso učeni, saj jih tako lažje obvladajo in usmerjajo za svoj interes. Veliko hitreje se namreč pregovori nepismenega kmeta, da ga bo ničhudega sluteči Tutsi ubil, če ne bo ubil on njega prej, kot pa je v to prepričati študirane in moralno ozaveščene ljudi.

Hkrati pa je potrebno v demokracijo vključiti tudi kar se da velik sloj prebivalstva, saj se le tako lahko ustvari demos, ljudstvo, ki vlado nadzira in ji svetuje. Demos pa nikokor ne more biti popolnoma neizobražen, nepismen in hkrati še s premalo prostega časa, da bi se lahko ukvarjal s problemi države. Zato je potrebno ljudi izobraževati.

Ko pa se dvigne izobrazba, se navadno dvigne tudi standard in v medsebojni odvisnosti s tem se dviguje tudi gospodarska rast. Vsi dosedanji podatki kažejo, da se z dvigom standarda zagotovo uravna tudi število rojstev, ki ni več 15 otrok na družino ampak le še dva, tri. Tudi v Burundiju, tretji najrevnejši državi na svetu, se to vidi. Število rojstev uravnavajo le izobražene družine. To pa predvsem zato, ker je za druge veliko število otrok pomeni neke vrste nadomestilo za socialno zavarovanje v primeru bolezni, zaščita pred agresijo, če se rodijo dečki in pokojninski sklad za starost. Tako je vsako demografsko načrtovanje obsojeno na neuspeh, če se ne reši problema upravljanja z dobrinami, ne zagotovi oskrbe, varnosti, pokojnine …

A za rešitev vseh teh problemov je najprej potreben kader, ki to lahko stori. Kader se seveda lahko dobi le s šolenjem svojih ljudi. Skratka, kamorkoli pogledamo je najprej potrebno zagotoviti šolstvo in šele nato lahko sledijo morebitni drugi ukrepi. Na šolstvo pa se v večini pozablja. Kjer pa je šolstvo, se pozablja v njem poučevati vrednote, kot so strpnost, človečnost, solidarnost, spoštovanje dostojanstva človeka. .. Pozablja se tudi povedati ljudem, da imajo pravico do življenja, do zdravja, do telesne integritete, da imajo pravico čutiti in misliti po svoje, da imajo versko svobodo, da imajo pravico do igre … kot nas je o tem poučila Martha Nussbaum. Na to se pozablja tudi pri nas. Kakšno trpljenje se godi v naših krajih, ko nam skoraj polovico naših otrok vzame splav? Tudi pri nas je potrebno ozaveščanje, tudi v šolah. V vse šole po svetu je potrebno vključiti več vsebin, ki bi ljudi vodila do treznega etičnega premisleka.

Šolstvo preprečuje demografsko eksplozijo tudi neposredno. S tem, ko gredo dekleta v šolo in se izobražujejo do 20. leta je otrok v družini takoj bistveno manj, kot če bi se to isto dekle poročilo pri petnajstih. V tej družini je tako pet otrok manj. Če gre na univerzo in postane zdravnica se izobražuje do 25 leta in ima deset otrok manj, kot bi jih imela, če bi se takoj poročila. Hkrati pa še bistveno prispeva k razvoju države, če je slučajno ne zvabijo iz svoje domovine razvite države, kar bi nedvomno  moralo biti prepovedano.

Glavna težava, ki jo vidim trenutno v globalizacije je ta, da je globalizacija trenutno zgolj oz. predvsem ekonomske narave. Gole ekonomije pa ne zanimajo človeška življenja, zanima jo le dobiček. Človeško življenje je vredno le toliko kolikor ta dobiček povečuje. Filozofi pa smo dolžni v to globalizacijo dodati tudi vrednote. Pa naj bodo to načela Weltethosa, ki so osnova, kot tudi pravice, ki jih zagovarja Martha Nussbaum in ostali. Tu se pridružujem mnenju Josepha E. Stiglitza, ki pravi: »Postali smo bolj odvisni drug od druga, povečujejo se potrebe po skupnih dejanjih, nimamo pa institucionalnih okvirov, da bi to lahko počeli učinkovito in demokratično«. Skratka, najprej je potrebno razviti sistem, ki bo učinkovito nadzoroval in urejal področje, nato pa prek šolstva prodreti do vsakega posameznega zemljana in ga o tem ozavestiti. Oziroma, če se izrazim skozi Putnama: »Poznavanje dejstev predpostavlja znanje vrednot. Šele prek vrednot se kopiči znanje.«

Nedvomno pa je potrebno tudi že sedaj nerazvitim državam pomagati in jih voditi po pravi poti. Vendar ne s trdo komunistično roko, temveč mehko, z nasveti in spodbudami. In včasih tudi s pomočjo, vendar naj bo ta bolj skrbno dodeljena. Veliko denarja gre za raznorazne študije, kako bi lahko pomagali, pa se potem izkaže, da je bil ta denar porabljen le za nakup orožja. Dokler se ne bodo mogle dobro in pravilno voditi same, jim je treba pomagati in skrbeti za kaj je šel denar. Same zase pa bodo lahko skrbele takrat, ko bo populacija dovolj izobražena, ko bo standard zrastel in se demokracija usidrala v miselnost ljudi. Zaenkrat imajo še veliko preveč v mislih to, da morajo ubogati plemenskega vodjo. To pa se bo zgodilo šele na dolgi rok, kratkoročne rešitve so le blaženje simptomov, ne pa odpravljanje posledic.

Vendar pa je tudi v teh krajih upanje. Le pomagati jim moramo. To je naša moralna dolžnost v kantovskem smislu. Sam pa dodajam nekaj, čemur bi Kant nasprotoval, saj bi imel to že za malenkostno koristoljubje a vendarle; morda bomo tudi mi kdaj potrebni njihove pomoči.

Carl Jaspers je rekel, da je odgovornost intelektualcev za pokole v II. sv. vojni pošastna. Ideologi genocida nikoli niso ljudje z ulice, kmeti … to so največkrat ljudje z dobro izobrazbo. Potrebno jih je pravočasno opaziti in jim onemogočiti, da bi ideje, ki so nasprotne človeškemu dostojanstvu, uporabili v praksi. Hkrati pa vzgajati nove izobražence, ki bodo boljše vodili ta svet. Ne smem pozabiti, da imamo na izbiro le dve stvari, ali etika ali pa odstranitev drugačnega. Kaj pomeni druga možnost se je lepo pokazalo v Stalinovem sistemu. Ne dovolimo, da se pojavi spet. Globalizacija ni negativen pojav sam na sebi. Je pa lahko zelo škodljiva za preživetje tako narodov kot tudi kultur, če jo bomo še naprej izkoriščali le za ekonomski interes. Če bomo hoteli narediti cel svet za globalno vas le zato, da bi imeli naši izdelki čim več več kupcev. Pomembno je, kako jo mi uporabimo. Uporabimo jo v pozitivni smeri in ne postanimo bogata država z revnimi ljudmi, ampak si prizadevajmo, da bi vsi ljudje imeli na svetu dovolj, vendar seveda ne vsi enako in ne brez lastnega truda. Globalizacijo moramo tako izkoristiti, da bo s pomočjo šolstva pomagala ne le preživeti, ampak tudi razvoju in razživetju narodov in kultur, ne samo eliti.

Urban Kobal

• Župnijska cerkev v Vipavskem Križu, 19.10.2008, ob 18.00,
• Kodeljevo (v spodnjih prostorih pod cerkvijo), 18.11.2008, ob 20.00,
• Dijaški dom v Vipavi, 11.12.2008, ob 19.45,
• Razmetano podstrešje v Vipavi, 17.1.2008, ob 19.00.

Vsa sredstva, ki se zberejo na predstavitvah gredo izrecno za misijon v Rukagu, oz. za najrevnejše preivalce te župnije (prek g. Jožeta Mlinariča in g. Danila Lisjaka).

Zaenkrat nimamo točnih terminov ampak le dogovor z naslednjimi kraji:

• Štepanjc (verjetno v prvi polovici decembra)
• FŠD
• Kočevje (v župnišču), 13.12.2008, ob 20.00
• Podnanos
• Dornberk
• Fakulteta za matematiko in fiziko
• Zgornje Gorje
• Zreče
• Videm pri Ptuju
• Vipava (Razmetano podstrešje)

Takoj ko bodo znani točni termini, jih bomo sporočili.

Po ogledu mangrov sem se odpravil nazaj v glavno mesto, saj sem bil že nekoliko pozen za trajekt. Ujel sem zadnjo dalla-dallo, ki je peljala proti glavnemu mestu. Ta vožnja je zagotovo ena tistih, ki se mi bo za vedno vtisnila v spomin. Na miniavtobusu, ki je v normalnih primerih primeren za prevoz do 15 oseb, v Evropi pa le za 10 se nas je zgužvalo 36. Gužva je bila res nepopisna, a to še ni vse. Na streho so naložili še 4 kolesa, vsaj 20 vreč olja in kakšna dva kubika drv in vsak, ki je kazal z roko, da bi se rad peljal je tudi dobil prevoz.

Kjub temu, da je vožja za bornih 30 km trajala več kot uro in pol, smo navsezadnje le prispeli na cilj. Nato pa na trajekt in nazaj na celino.

Ne vem, koliko ste lahko s tega kratkega opisa razbrali moje doživljanje Zanzibarja, zato ga bom na kratko še enkrat strnil. Otok je izredno lep, prekrasen, domačini so zelo prijazni in uslužni, tatov in roparjev tu praktično ni … Veliko je stvari vrednih ogleda in tudi plaže ter morje so zelo čisti. Skratka, kot piše v vodniku Lonley planet, Zanzibar je idealen kraj za medene tedne. A tudi, če ste te že morda dali skozi vam vseeno svetujem, da si pogledate ta čudoviti otok, če je to le v vaši moči. Sam vem, da so bile to, čeprav so trajale le štiri dni, najlepše počitnice, ki sem jih kadarkoli preživel.

Urban Kobal

Torej, ko smo v Bujumburi 4. avgusta naredili vize za Tanzanijo, smo odšli v Rukago dokončat pokrivanje šole. Tako je bil v četrtek 7. avgusta pokrit še zadnji delček šole, ki naj bi sedaj že gostila lepo število učencev.

Takoj zatem (v petek) pa smo se odpravili do Ngozija, ki je kakih 30 km od Rukaga (seveda po “naravni cesti”), od tam pa do meje s Tanzanijo z lokalnim prevozom (kombi za 16-24 oseb). Na meji smo se morali najprej pozanimati kje so cariniki in odpešačiti k skrbno skriti hišici na hribčku. Seveda smo bili zanimivost tudi za carinika, saj je bilo od 14 oseb, ki so tisti dan prečkale mejo kar 7 Slovencev . To noč smo preživeli že v Tanzaniji, natančneje v Ngari, ki je malo večje prometno središče v tem delu Tanzanije. Pred spanjem smo imeli še zanimivo izkušnjo z iskanjem župnišča (Tanzanija je že mnogo bolj muslimanska in protestantska), saj smo najprej zavili k evangeličanom, potem pa nas je prijazen fant peljal h katoliškemu župnišču, ki je prav blizu in zatem nas je pospremil še lep kos poti do hotela. V glavnem prav nam je prišla tudi majica z Assisija, saj je bil župnik frančiškan in zato tudi ponosen, da vidi Tau in napis Assisi na majicah belcev .

Ob 5.00 smo se odpravili na približno 1000 km dolgo pot proti Dar-es-salaamu, kar je bilo za vsakega od nas posebno doživetje…

V največjem mestu Tanzanije se je takoj čutilo, da so tudi turistov malo bolj navajeni in kar nekaj ur smo morali nameniti temu, da smo dobili hostel s ceno primerno našemu proračunu (najprej so nas pripeljali do hotela, kjer so želeli za nočitev imeti 50 dolarjev na enega za noč, na koncu pa smo pristali v hostlu za približno desetkrat manjšo ceno). Dva dni smo tako preživeli v mestu, kjer je približno milijon muslimanov in prav toliko katoličanov ter še kar precej (nihče ne ve natančno koliko) predstavnikov drugih verstev. Tu smo se tudi prvič kopali v Indijskem oceanu, poskusili Egg chop (o tem bo več povedal Marko:) in še marsikatero (na prvi pogled zanimivo čudno) hrano, se pustili voditi nepoznanim domačinom po mestu, nakupili nekaj spominkov, spoznali zakaj piše v Lonely planet-u: Denar menjujte le v bankah in birojih, ki so temu namenjeni!, spoznali da je Kilimanjaro namenjen le bogatašem in se odločili vsi skupaj iti na Zanzibar … in se nato tudi odpravili tja.

Po obilici smeha, ko smo spoznali s katero ladjo bomo odpluli na “otok začimb” (Marko tukaj bi te prosil za kakšno ponazoritveno slikico:), smo preiskali naš trajekt  od strehe do … WCja, na “luksuzni terasi” spoznali starejši par iz Španije, ki pomaga v bolnišnici na jugu Tanzanije in pa dekle iz Nemčije, ki študira na Zanzibarju. Slednja nam je tudi pomagala v Stone Town-u poiskati ugodno prenočišče v katerem nas je potem večina ostala ves čas bivanja na otoku. Čeprav je bilo Simbo (upravitelja hostla) včasih težko razumeti, smo se kar lepo dogovorili za vse stvari.

Mambo wipi! Hakuna matata! Salam malejkum! Poar! … Tudi svahili je bogat jezik in nekaj fraz verjetno že kar prilagojenih turistom .

Do petka smo preživljali nepozabne dni na Zanzibarju (kjer je vse super )! Več o Zanzibarju bo kasneje napisal Urban, sam lahko rečem le, da sem bil zelo prijetno presenečen, saj sem pričakoval tipično turistično nabasan kraj z zasoljenimi cenami, potem pa sem ga doživel povsem drugače.

Kot je bilo že omenjeno, smo noč s petka na soboto preživeli v prvem razredu (tokrat zares) lepega trajekta ter soboto porabili za še zadnje oglede Dar-es-salaama. Prenočili smo v zgledno urejenem katoliškem hostlu in se s pomočjo bližnjega župnika odpeljali na pot proti Kahami v nedeljo zgodaj zjutraj. Spet bogatejši za izkušnjo smo tudi pri avtobusu pazljivo izbrali agencijo in se tako izognili živalskim prijateljem, potočkom bencina, ruzakom na kolenih in še marsičemu.

Z malo sreče (in pomočjo prijaznega domačina) smo v ponedeljek zjutraj s Kahame dobili ugoden prevoz do meje, potem pa s taksijem še naprej do Ngozija. Tako smo to noč ponovno spali v “domačih” posteljah v Rukagu.

Naslednje jutro smo se takoj vključili v oratorijsko dogajanje in po svojih močeh ter idejah pomagali animirati otroke (Urško je najbolj fascinirala pesem WMCA na katero so tudi otroci vedno z veseljem zaplesali:). Do petka smo tako dopoldneve preživljali z otroci, popoldneve pa z domačimi animatorji (ki so nam ponosno pokazali svoje domove, nas peljali do okoliških hribov na sprehode, nam zapeli kakšno tipično njihovo pesem (tukaj lahko poslušate eno, čeprav je kvaliteta bolj slaba, pa še dodatni otroški glasovi so v ozadju, ki… jih ne bi blo treba Mwana wana).

Skratka v zadnjih dneh bivanja v Rukagu smo se zelo zbližali z mladimi, ki so pomagali na oratoriju kot animatorji, pa tudi z voditelji iz Italije in Madagaskarja. K srcu so nam prirasli tudi sirote, ki so na oratoriju dobili svoje majčke in tudi kosilo. Dogajanje na oratoriju (kjer je bilo med 350 in 600 otrok) si boste verjetno najlažje predstavljali ob kakšen video posnetku (malo bo potrebno počakati).

Tako je kar mimogrede prišla sreda, ko smo se odpeljali na letališče in odfrfotali proti domu. Vmes smo spoznali še prostovoljca z Amerike, ki odhaja učit sirote v Tanzanijo, pa dva mlada moža iz Južno afriške republike, ki sta bila med žrtvami vojne v Ruandi … Verjetno tudi s kaj pomoči “od zgoraj”, smo srečno ujeli vsa letala in pristali v Sloveniji ob predvideni uri.

Želel sem končati s stavkom – tako to bi bilo na kratko vse, ampak se mi zdi da niti ni tako zelo na kratko… =)

Če koga še kaj zanima, naj kar vpraša – na email, kot komentar ali kakorkoli drugače. Sicer pa se dogovarjamo za prve predstavitve in če nam bo uspelo, bomo imeli v Križu eno skupaj z gospodom Jožetom Mlinaričem, ki je preživel v Rukagu več let kot večina domačinov .

Tistim, ki zelite videti slike in videote, pa slisati se malo vec o tej in oni stvari, morda tudi sami pomagati otrokom v Rukagu … tistim sporocamo, da se malo potrpite, ker moramo stvari se urediti in izlusciti najpomembnejse. Bomo pa zagotovo tu objavili kraje in datume predstavitev na katere ste vsi lepo vabljeni.

Lepo je biti doma … še toliko lepše, ker veš da te molitve in misli povezujejo z njimi in da lahko nekaj naredimo!

Ce bo vse po sreci in kot je predvideno, prispemo na Brnik v cetrtek malo po 16.00.

Se vidimo na letaliscu Jozeta Pucnika!

Tokrat je bila pot precej krajsa in bolj dolgocasna, saj smo vzeli firmo, ki jo je priporocal duhovnik in je tako bila voznja skrajsana na 16 ur brez nepredvidenih odstavkov (predvideno je bilo, da bo trajala 21 ur…)

Ker smo zamudili edini avtobus ki pelje direktno od tukaj do Burundijske meje, bomo poskusali z lokalnimi avtobusi priti nekako se danes do Ngozija, tam pa smo ze itak skoraj doma.

Ce bo vse po sreci se torej v kratkem spet javljamo iz Rukaga, do takrat pa naj nas vse spremlja Bozji blagoslov!

PS: Glede OI nam ni nic jasno, ampak nimamo nic proti, da se javno pogovarjate tukaj, samo casa nimamo za brati vse komentarje…

Sicer pa smo se tudi na bolj turisticnem delu nase izkusnje Afrike imeli priloznost uciti potrpezljivosti, preprostosti, pa tudi izkusiti razne oblike prevar ter iskrenega prijateljstva. Vec o tem bomo se napisali, za sedaj samo toliko da se ponovno oglasimo.

Sicer pa je zanimivo praznovati rojstne dneve na drugih celinah (priporocam – se prihrani pri jedaci in pijaci, ceprav povabis vse znance na jastoga, majhne rakce, morskega psa, kokosove omlete in se kaj eksoticnega:).

Hvala vsem za voscila in molitve!

Potovanje je bilo menda … zanimivo. Kakih 700 kilometrov so imeli za sopotnike tudi kokoši in zmedenega petelina (ko so sredi noči prižgali luči, je začel kikirikati). Poleg tega jim je iz rezervoarja bencin puščal skoraj v potočkih.

Danes okrog 12ih so srečno prispeli na cilj. So ob Indijskem oceanu in z eno nogo že na poti k novim prigodam.