Ob hitrem pregledu naslovov novic na naši strani, sem ugotovil, da je ogromno zanimivih dogodkov, ki jim tukaj nismo namenili niti besedice. Sicer je res, da bodo itak predstavitve, ampak morda kdo ne bo mogel priti, pa še za slike v galeriji, da boste vedeli od kje so in kam spadajo.

Torej, ko smo v Bujumburi 4. avgusta naredili vize za Tanzanijo, smo odšli v Rukago dokončat pokrivanje šole. Tako je bil v četrtek 7. avgusta pokrit še zadnji delček šole, ki naj bi sedaj že gostila lepo število učencev.

Takoj zatem (v petek) pa smo se odpravili do Ngozija, ki je kakih 30 km od Rukaga (seveda po “naravni cesti”), od tam pa do meje s Tanzanijo z lokalnim prevozom (kombi za 16-24 oseb). Na meji smo se morali najprej pozanimati kje so cariniki in odpešačiti k skrbno skriti hišici na hribčku. Seveda smo bili zanimivost tudi za carinika, saj je bilo od 14 oseb, ki so tisti dan prečkale mejo kar 7 Slovencev . To noč smo preživeli že v Tanzaniji, natančneje v Ngari, ki je malo večje prometno središče v tem delu Tanzanije. Pred spanjem smo imeli še zanimivo izkušnjo z iskanjem župnišča (Tanzanija je že mnogo bolj muslimanska in protestantska), saj smo najprej zavili k evangeličanom, potem pa nas je prijazen fant peljal h katoliškemu župnišču, ki je prav blizu in zatem nas je pospremil še lep kos poti do hotela. V glavnem prav nam je prišla tudi majica z Assisija, saj je bil župnik frančiškan in zato tudi ponosen, da vidi Tau in napis Assisi na majicah belcev .

Ob 5.00 smo se odpravili na približno 1000 km dolgo pot proti Dar-es-salaamu, kar je bilo za vsakega od nas posebno doživetje…

V največjem mestu Tanzanije se je takoj čutilo, da so tudi turistov malo bolj navajeni in kar nekaj ur smo morali nameniti temu, da smo dobili hostel s ceno primerno našemu proračunu (najprej so nas pripeljali do hotela, kjer so želeli za nočitev imeti 50 dolarjev na enega za noč, na koncu pa smo pristali v hostlu za približno desetkrat manjšo ceno). Dva dni smo tako preživeli v mestu, kjer je približno milijon muslimanov in prav toliko katoličanov ter še kar precej (nihče ne ve natančno koliko) predstavnikov drugih verstev. Tu smo se tudi prvič kopali v Indijskem oceanu, poskusili Egg chop (o tem bo več povedal Marko:) in še marsikatero (na prvi pogled zanimivo čudno) hrano, se pustili voditi nepoznanim domačinom po mestu, nakupili nekaj spominkov, spoznali zakaj piše v Lonely planet-u: Denar menjujte le v bankah in birojih, ki so temu namenjeni!, spoznali da je Kilimanjaro namenjen le bogatašem in se odločili vsi skupaj iti na Zanzibar … in se nato tudi odpravili tja.

Po obilici smeha, ko smo spoznali s katero ladjo bomo odpluli na “otok začimb” (Marko tukaj bi te prosil za kakšno ponazoritveno slikico:), smo preiskali naš trajekt  od strehe do … WCja, na “luksuzni terasi” spoznali starejši par iz Španije, ki pomaga v bolnišnici na jugu Tanzanije in pa dekle iz Nemčije, ki študira na Zanzibarju. Slednja nam je tudi pomagala v Stone Town-u poiskati ugodno prenočišče v katerem nas je potem večina ostala ves čas bivanja na otoku. Čeprav je bilo Simbo (upravitelja hostla) včasih težko razumeti, smo se kar lepo dogovorili za vse stvari.

Mambo wipi! Hakuna matata! Salam malejkum! Poar! … Tudi svahili je bogat jezik in nekaj fraz verjetno že kar prilagojenih turistom .

Do petka smo preživljali nepozabne dni na Zanzibarju (kjer je vse super )! Več o Zanzibarju bo kasneje napisal Urban, sam lahko rečem le, da sem bil zelo prijetno presenečen, saj sem pričakoval tipično turistično nabasan kraj z zasoljenimi cenami, potem pa sem ga doživel povsem drugače.

Kot je bilo že omenjeno, smo noč s petka na soboto preživeli v prvem razredu (tokrat zares) lepega trajekta ter soboto porabili za še zadnje oglede Dar-es-salaama. Prenočili smo v zgledno urejenem katoliškem hostlu in se s pomočjo bližnjega župnika odpeljali na pot proti Kahami v nedeljo zgodaj zjutraj. Spet bogatejši za izkušnjo smo tudi pri avtobusu pazljivo izbrali agencijo in se tako izognili živalskim prijateljem, potočkom bencina, ruzakom na kolenih in še marsičemu.

Z malo sreče (in pomočjo prijaznega domačina) smo v ponedeljek zjutraj s Kahame dobili ugoden prevoz do meje, potem pa s taksijem še naprej do Ngozija. Tako smo to noč ponovno spali v “domačih” posteljah v Rukagu.

Naslednje jutro smo se takoj vključili v oratorijsko dogajanje in po svojih močeh ter idejah pomagali animirati otroke (Urško je najbolj fascinirala pesem WMCA na katero so tudi otroci vedno z veseljem zaplesali:). Do petka smo tako dopoldneve preživljali z otroci, popoldneve pa z domačimi animatorji (ki so nam ponosno pokazali svoje domove, nas peljali do okoliških hribov na sprehode, nam zapeli kakšno tipično njihovo pesem (tukaj lahko poslušate eno, čeprav je kvaliteta bolj slaba, pa še dodatni otroški glasovi so v ozadju, ki… jih ne bi blo treba Mwana wana).

Skratka v zadnjih dneh bivanja v Rukagu smo se zelo zbližali z mladimi, ki so pomagali na oratoriju kot animatorji, pa tudi z voditelji iz Italije in Madagaskarja. K srcu so nam prirasli tudi sirote, ki so na oratoriju dobili svoje majčke in tudi kosilo. Dogajanje na oratoriju (kjer je bilo med 350 in 600 otrok) si boste verjetno najlažje predstavljali ob kakšen video posnetku (malo bo potrebno počakati).

Tako je kar mimogrede prišla sreda, ko smo se odpeljali na letališče in odfrfotali proti domu. Vmes smo spoznali še prostovoljca z Amerike, ki odhaja učit sirote v Tanzanijo, pa dva mlada moža iz Južno afriške republike, ki sta bila med žrtvami vojne v Ruandi … Verjetno tudi s kaj pomoči “od zgoraj”, smo srečno ujeli vsa letala in pristali v Sloveniji ob predvideni uri.

Želel sem končati s stavkom – tako to bi bilo na kratko vse, ampak se mi zdi da niti ni tako zelo na kratko… =)

Če koga še kaj zanima, naj kar vpraša – na email, kot komentar ali kakorkoli drugače. Sicer pa se dogovarjamo za prve predstavitve in če nam bo uspelo, bomo imeli v Križu eno skupaj z gospodom Jožetom Mlinaričem, ki je preživel v Rukagu več let kot večina domačinov .