Kar na začetku moram priznati, da se na ta otok nisem odpravil s kakšnim večjim veseljem. Pač splet naklučji je pripeljal do tega, da sem se znašel na Zanzibarju. Najbolj od vsega me je odbijala misel, da je to prenatrpan, popolnoma turističen otok, kjer bom srečal le debele američane in ostale turiste, ki ne bodo delali drugega kot čakali, da jih sonce popolnoma opraži in se potem obrnili na drugo stran. Sam imam namreč veliko raje aktivno preživljanje prostega časa, rad spoznavam običaje in domačine ..
Čeprav sem, kot sem že rekel, prišel z zelo negativnimi pričakovanji, se je kmalu izkazalo, da Zanizibar ni tak. Že v glavnem mestu (Stonetown) sem opazil, da je vsaj 80% domačinov. In kot sem kasneje izvedel je daleč največ turistov prav v Zanzibartownu. Glavno mesto, kjer sem preživel prvi dan je zelo bogato s kulturno tradicijo. Tukaj so svoj pečat pustili vsi, ki so kadarkoli kolonizirali ta košček nebes na zemlji. Večino preteklega tisočletja so bili to Jemenčani, potem pa še Portugalci in Angleži. Predvsem pa se že na zunanjosti zgradb čuti vpliv vere, kateri je še pred kratkim pripadalo več kot 90% domačinov – Islama.
Naše štiridnevno potovanje je zgledalo tako, da smo se prvi dan pripeljali iz Dar es Salaama s kupom rjastega železa, za katerega so trdili, da je trajekt. Ker smo prišli že pozno popoldne smo se najprej sklenili ustaliti, saj hoja s 20 kilogramskimi nahrbtniki ni preveč prijetna. Druga negativna plat hoje z nahrbtnikom po mestu je tudi ta, da te na vsakem koraku ogovori kak mož, ki ti želi pomagati. Ti ljudje so v glavnem dobri in koristni, med njimi pa je tudi veliko prevarantov, ki te recimo peljejo po tržnici in ti pomagajo prevajati v svahili (ta jezik ima svoj dom prav na Zanzibarju), vendar si to uslugo mastno zaračunajo, saj je sadje z njihovo pomočjo navadno vsaj dva do trikrat dražje. Ko smo končno dobili hotel smo se odpravili na večerjo na stojnice, na katerih so prodajali vse vrste pečenih rib, rakov, hobotnic, nabodal, zelenjave… Vsa hrana je bila zelo okusna in za evropski žep relativno poceni. Za primerjavo lahko povem, da je bil jastrog recimo 1-2 €.
Po večerji smo se odpravili na sprehod po plaži. Ker je Stonetown tudi pristanišče, je voda tu morda neprimerna za kopanje, a obale so še vedno lepe in turistov na njih skorajda ni. Vsi se zadržujejo v mestu in kupujejo spominke, ki so v primerjavi z Dar es Salaamom navadno precej dražji.
Naslednje jutro smo se odpravili na Spice tour. To je res imenitno doživetje. Zanzibar je namreč večino svojega časa živel predvsem od začimb. Začimbe so bile, poleg prodaje sužjev največji vir zaslužka domačinov. Tura je zgledala tako, da nas je z manjšo zamudo prišel iskati avtobus. Zelo čudno se mi je zdelo, da bomo tako točno odrinili, saj sem se po mesecu bivanja v Afriki že navadil, da velja za odhod avtobusa le en urnik. Avtobus odrine takrat, ko je poln. In res se je iskazalo, da smo se premaknili le do naslednjega postajališča, kjer smo iskali potnike toliko časa, dokler nismo zapolnili avtobusa. Potem pa se je potep začel.
Zapeljali so nas na kmetijo, kjer še dandanes živijo od začimb. Zame, ki začimbe redno rabim v kuhinji je bilo zelo zanimivo videti, kako le te zgledajo kot rastlina in ne le kot seme, ki se navadno uporablja v kulinariki. Pri vsaki začimbi je vodič povedal tudi kako se jo uporablja bodisi v zdravilne namene ali pa v kuhinji. Pri veliko rastlinah je povedal tudi kakšno ljudsko modrost, zanimivost …
Ko nam je tako predstavil vsako začimbo posebej, od popra, muškatnega oreščka, vanilije, cimeta, čilija … smo imeli vse te začimbe tudi priložnost kupiti in to po smešno nizki ceni.
Sledilo je okusno, začimb polno, kosilo in nato vožnja nazaj v Stonetown. Ker pa meni življenje v mestu ni preveč pisano na kožo, sem na tem mestu izstopil iz avtobusa in se odločil, da bom prespal kar na bližnji plaži. Ko sem tako hodil proti obali, sem od domačinov izvedel, da je v bližini tudi bivši zapor oz. shramba, kjer so čez dan hranili sužnje v času, ko je bilo suženjstvo že prepovedano, dokler se jih ni nabralo dovolj za celo ladjo. Ko jih je bilo dovolj so jih čez noč odvedli do obale, vkrcali na ladjo in jih odpeljali v Ameriko, Oman oz. tja, kjer so pač imeli kupca.
V tem zaporu te res stisne pri srcu. Ljudje so bili tu v okovih, mnogi so umrli med čakanjem zaradi podhranjenosti ali pa zaradi manjših bolezni, ki bi jih v noramlnih okoliščinah lahko pozdravili. Mnogokrat se je tudi zgodilo, da je imela v tem času noseča ženska porod in sta tako umrla oba, ona in otrok. Skratka, grozodejstva so se godila tu. Mnogokrat je bilo to celo hujše kot potem, ko so sužnji delali kot delovna sila.
Po ogledu tega zapora, ki me je do kraja pretresel sem se odpravil na plažo. Plaže na Zanzibarju so res rajske. Težko vam opišem lepoto plaže dolge dober kilometer na kateri je bilo le nekaj ribičev, ki so popravljali svoj čoln, bližnjega koralnega grebena pisanih barv z nešteto vrstami rib … Na kokosovih palmah ob obali pa so se podile majhne opice. Skratka, bilo je kot v raju. Po kopanju sem se z domačini odpravil do bližnjega naselja, kamor sem sprva mislil iti le na sprehod… a domačini so v teh, neturističnih krajih tako zelo prijazni, da so mi ponudili svoj dom in mi povedali, da je zanje čast, če lahko belec prespi v njihovi hiši. Po prespani noči me je nato pričakal še slasten zajtrk. Banane kuhane v kokosovem mleku, krhek kruh, marakuja in čaj z ingverjem.
Po zajtrku sem se sklenil premakniti naprej, saj sem imel namen pogledati si cel otok, ki niti ni tako majhen. Razdalja med skrajnimi konci otoka je skorajda 80km. Z lokalnim avtobusom, ki mu domačini rečejo dalla-dalla sem šel na skrajni sever, v Nungui. To je verjetno najbolj turističen del otoka. Ko sem to ugotovil sem se peš odpravil v 6 km nižjeležečo Kendwo. Zagotovil sem si karto za snoorkling (to je potapljanje z masko in dihalko), ker sem si hotel od blizu ogledati življenje na koralnem grebenu.
Noč v Kendwi sem prebil kar na plaži. Spal sem v spalni vreči in gledal zvezdno nebo nad mano. Zjutraj pa sem smo z manjšo ladjico odšli na potapljanje. Koralni greben je res neverjetno lep. Tudi ribe so že vajene, da jih ne lovijo več, zato so že pozabile, da bi se morale človeka pravzaprav bati. Tako sem lahko brez problema zaplaval v sredo velike jate, ribe so me obkrožile in jaz sem jih lahko ogledoval kolikor sem le lahko zadržal dih.
Po dveh urah potapljanja je sledilo kosilo. Jedli smo sveže ulovljene tune in riž. Vsa hrana je pripravljena na ognju in je zato veliko bolj okusna kot hrana, ki sem jo vajen doma. Jedli smo na obali, na plaži, ki slovi po tem, da je tukaj najbolj fin pesek na Zanzibarju. Po kosilu naj bi se vrnili v Kendwo, a jaz sem raje kar ostal tu. Hitro sem tudi dobil fanta, ki je rekel, da je oskrbnik te plaže (na kateri razen tistih, ki pridejo sem z ladjo, ni turistov). Ko sva se nekaj časa pogovarjala, mi je ponudil, da lahko prespim v njegovi koči. Večerjo sem jedel skupaj z ostalimi fanti. Nato pa je sledil zaslužen počitek.
Zadnji dan pa sem šel najprej v glavno mesto kupiti karto za trajekt, nato pa sem se odpravil v nacionalni park Jozani forest, ki slovi po endemitski vrsti opic. Majhne rdeče kapucinke so vrsta, ki živi le tukaj in nikjer drugod na svetu. Človeka se čisto nič ne bojijo in lahko jih celo pobožaš, čeprav je to odsvetovano, da se ne bi s človeka na te, že tako ogrožene živali, prenesla kakšna človeška bolezen, ki bi utegnila biti za njih usodna. V pragozdu pa niso le opice, ampak tudi mogočna drevesa. Zanimivo je hoditi po gozdu v katerem ne poznaš imena niti enega drevesa. Vse je tako drugačno, tako novo. Med hojo sem se na trenutke spraševal, če nisem morda v pravljici. Še bolj pravljično pa je bilo, ko sem prišel do mangrov. Po mangrovah je urejena peš pot, tako da se ni potrebno zmočiti. Mostič te pelje v krogu, tako da si lahko ogledaš velik del mangrov.

Po ogledu mangrov sem se odpravil nazaj v glavno mesto, saj sem bil že nekoliko pozen za trajekt. Ujel sem zadnjo dalla-dallo, ki je peljala proti glavnemu mestu. Ta vožnja je zagotovo ena tistih, ki se mi bo za vedno vtisnila v spomin. Na miniavtobusu, ki je v normalnih primerih primeren za prevoz do 15 oseb, v Evropi pa le za 10 se nas je zgužvalo 36. Gužva je bila res nepopisna, a to še ni vse. Na streho so naložili še 4 kolesa, vsaj 20 vreč olja in kakšna dva kubika drv in vsak, ki je kazal z roko, da bi se rad peljal je tudi dobil prevoz.

Kjub temu, da je vožja za bornih 30 km trajala več kot uro in pol, smo navsezadnje le prispeli na cilj. Nato pa na trajekt in nazaj na celino.

Ne vem, koliko ste lahko s tega kratkega opisa razbrali moje doživljanje Zanzibarja, zato ga bom na kratko še enkrat strnil. Otok je izredno lep, prekrasen, domačini so zelo prijazni in uslužni, tatov in roparjev tu praktično ni … Veliko je stvari vrednih ogleda in tudi plaže ter morje so zelo čisti. Skratka, kot piše v vodniku Lonley planet, Zanzibar je idealen kraj za medene tedne. A tudi, če ste te že morda dali skozi vam vseeno svetujem, da si pogledate ta čudoviti otok, če je to le v vaši moči. Sam vem, da so bile to, čeprav so trajale le štiri dni, najlepše počitnice, ki sem jih kadarkoli preživel.

Urban Kobal