Hm, ce boste nazaj potovali z narascajem od tistega petelina zadnjic, bo res zanimivo, sploh za neznejsi spol (si predstavljate, ko bodo lovile male rumene piscancke po avtobusu ).
Nemara najdete se kaj bencina na cesti, od zadnjic? Ce bi vam ga slucajno zmanjkalo na poti Mogoce pa je to njihov nacin markiranja poti (afriski GPS-Garmin), ce zalutajo (in deluje tudi ponoci, samo vzigalico pritaknes in ti pokaze pot do doma
Ne me prevec resno jemat – nadomescam Medjeda (ma kej se je zgubu ?)

Zazdelo se mi je prav, da napišem nekaj o OLIMPIJSKEM DUHU in VOJNI V GRUZIJI v poudarkih (apeliram na dosedanje Alenove komentarje).

Pretreslo me je Alenovo navdušenje nad OI (vsebinski poudarek 1) in zgroženo začudenje nad vojno v Gruziji (vsebinski poudarek 2).

1. Še preden so se letošnje olimpijske igre pričele, je bilo slišati močne glasove aktivistov Amnesty International in zagovornikov gibanja za Tibet, ki so sicer izkoristili priliko prihajajočih olimpijskih iger, vendar jim tega zaradi že tako majhnih publicitetnih možnosti nasprotovanja v kombinaciji s svobodo izražanja ne gre zameriti. Njihovi opozorilni argumenti se tičejo zlasti kršenja človekovih pravic. Ljudska republika Kitajska je država, kjer prihaja do množičnega kršenja človekovih pravic, pa naj gre za avtonomno pokrajino Tibet, politične zapornike ali domnevno 2 milijona izseljenih revnih prebivalcev zaradi nevarnosti skazitve olimpijskega Pekinga, ki je eno najbolj »nobel« mest na svetu. Psi torej lajajo, a karavana gre naprej.

Sprevrženost vsega nam pokaže že primer deklice, ki je pela na otvoritvi OI. Kasneje se je izkazalo, da sploh ni pela ona, ampak njena vrstnica, ki ni tako »lepa«. Pri tem ne gre samo za to, da so opravili estetski popravek v smislu menjave oseb, niti za to, da deklica ni imela izbire in če ne bi hotela peti, bi jo poslali v Sibirijo? Nazorno se nam pokaže logika, vrednotenje, način delovanja države tega totalnega komunističnega režima v katerem ni niti kančka olimpijskega duha, ki poudarja lepoto človekovega telesa in njegove dosežke. Človek je tu nadomestljiv in nepomemben.

In MI smo dovolili, da se je to zgodilo. Da, pravkar to dovoljujemo. S tem, da smo poslali naše športnike v Peking smo dali tiho, a očitno privolitev temu, da nas kratenje človekovih pravic ne moti in da smo to pripravljeni zamižati na obe očesi, če le gre za dobri stari olimpijski duh. VENDAR se ne zavedamo, da smo se s tem implicitno odpovedali pravici do kritiziranja kitajske politike. Saj smo se z njo vendar 8.8. 2008 SPRIJAZNILI.

OLIMPIJSKI MIR je zgolj gesta, fasada, odvisna od interpretacije vojne in razlagalcev samih. Ali lahko rečemo, da je v Iraku mir? Ali je mir v Baskiji? Ali je mir na Kitajskem? Formalni, prisilni mir. Ker pravi bojevniki ne morejo kričati. Usta imajo zamašena. Bodo politični zaporniki sploh še kričali naprej, saj jih ne slišimo. Popravek, nočemo jih slišati, ker so olimpijske igre in mir mora biti. Za vsako ceno.
Zato zavračam uporabo besede olimpijski mir. Bojim se, da se pridružuje spisku najbolj zlorabljenim besedam vseh časov, kjer najdemo prav tako besedi »Bog« in »ljubezen«.

Na tem mestu povezujem povezujem navidezni olimpijski mir z odkritim bojem v Gruziji.

2. Ne morem mimo dejstva, da ne bi našel nekaj vzporednic s pokrajinama/območjema konflikta Abhazijo in Južno Osetijo ter Kosovom. Podobna zgodba, drugi akterji. Pri Kosovem je šlo za to, da se mora država, ki je pravni pojem umakniti dejstvom – da na ozemlju v veliki večini živi ljudstvo, ki ni matično državi (Albanci). Pustimo razloge, ki so do tega privedli (npr. pritiski tam živečih prebivalcev nad Srbi, ki so postajali manjšina in obratni pritiski srbskih oblasti, ki pa so bili očitno manj učinkoviti). Američani so se zavzeli za kosovske Albance. V primeru Gruzije se je gruzinski predsednik odzval na nemire tako, da je poslal vojsko, Rusi so pa v dobrem ameriškem duhu prišli na pomoč. Prijazno od njih, mar ne? Da se je pa to zgodilo v času olimpijskih iger, je zgolj naključje, do katerega je privedla trenutna situacija. Besede v smislu »Do they know it’s Chistmas etc…« in s tem povezana »ogorčenost« niso na mestu, zadeva je bolj kompleksna od širokoustenja na Live Aid in mojega in tvojega komentarja, Alen. Ali so OI pomembnejše od narodnostnih vprašanj ali celo narodov? Ali bi bilo smiselno zaradi tega prekiniti olimpijske igre? Ali te, Alen, vsaj kot svobodomisleca (predvidevam) ne moti, da se tekmovalci pred startom ne smejo pokrižati?

3. VOJNA je najhujše, kar se lahko pripeti posamezniku in narodu. Vojna je totalna, je vsenavzoča in otipljiva. Ne pozna imen, ne pozna milosti, ne pozna smisla, pozna pa strani in sredstva. In ravno zato menim, da ravno tako na Kitajskem poteka boj, ki je morda bolj nepravičen od tistega v Gruziji. V slednjem se bojuje država z državo, sila s silo, z vojaki, orožjem, stroji in ostalimi mediji (posredniki), ki olajšajo občutek krivde in breme povzročene smrti pri posamezniku. Lažje je ubiti nekoga preko puškine cevi ali z eksplozivnim telesom, kot mu prerezati vrat. Verjamem, da je v slednjem primeru potrebna prava telesna moč, trdno prepričanje in da so posledice za »storilca« zelo dotične. Zato v 21. stoletju ljudi sploh ni več treba toliko prepričevati v vojno, ker vojna ni več vojna mož na mož, vojna ni več osebna, direktna in zato toliko lažja v smislu povzročitve in dejanj. Smo pa vedno bolj človeški, humani?

Politični zaporniki na Kitajskem se bojujejo drugače. So goloroki bojevniki proti neenakovrednemu nasprotniku. Za njimi ne stojijo vlade in jedrski programi. Prostovoljno so si izbrali boj za nekaj, kar morda mi že imamo?, pa očitno izgubljamo. Tudi če so zaprti, so svobodni, svobodnega duha v izbiri – izbrali so si vojno za tisto v kar verjamejo in čemur so te olimpijske igre posmeh.

V moralno presojo, raje razmislek, dajem naslednji, prima facies ambivalentni vrednoti: NAVIDEZNI MIR in OČITNO VOJNO.

Prevzeti od bleščečih proslav smo zaslepljeni. Pozabljamo. In izgubljamo. Kruha in iger hočemo.
In seveda olimpijskega miru.

Zmay

Aja, pa da na pozabim..

VSE NAJBOLJŠE, BENJAMIN! Želje ti bom izrekel v živo in ti takrat tudi stisnu dlan

Do takrat pa se lepo mej!

Ja, tele dni izpod neba dežujejo vsakovrstne reči. Najprej gromozanska toča, nato čestitke Benjaminu , pa tudi kakšno kladivo pade dol rekordno daleč. Ne, tokrat ne neprevidnemu zidarju z odra, pač pa Primožu. In če prvo lahko prinese buško ali, še huje, kako tožbo na sodišču , je Primožu prineslo zlato kolajno . Tako lahko vremensko poročilo o izpodnebnih pojavih zaključimo z deževanjem medalj (današnja je četrta .

Zmay!
Na marsikaj v tvojih zanimivih in tankovestnih razmišljanjih imam podobne poglede, kot ti, vendar se mi zdi, da je vsaj v dveh stvareh med nama bistvena razlika, ki jo bova morala preseči za strpno in plodno sporazumevanje (ko nagovarjaš mene). Jaz mislim, da je tale stran (s stališča nas, gostujočih) bolj primerna za kake komentarje in morda razmišljanja, kot pa za medsebojne polemike in kritične replike. Tovrstnemu načinu komuniciranja, če naj bi to zanimalo še koga, so po moje bolj pisani na kožo kaki forumi ali podobne strani. Če pa te mika takšno polemično izmenjavanje mnenj zgolj z menoj, boš v enem od komentarjev našel moj e-naslov, jaz se mu na tej strani odpovedujem (že ta odgovor je preveč, vendar me tokrat osebno nagovarjaš). Drugo, v čemer se razlikujeva: kdor se spušča v razlago občutkov pisca ter poskusa interpretacije napisanega skozi piščeve oči ali iskanja vzgibov za napisano, hodi po zelo tankem ledu…še posebej, če o piscu ne ve skoraj nič. In lahko ti kar naravnost povem (pa brez slabih namenov), da se ti je nad mojim ribnikom nekajkrat pošteno udrlo. Če sem se že na koga navezoval (npr. Urbana), je bilo le kot iztočnica in navezava na njegovo razmišljanje oz. navdih za lastno razmišljanje.
Jaz mislim tako, ti seveda drugače. In prav je tako. Nihče nikomur ne omejuje izpovedne svobode ali zmanjšuje vrednosti njegovega lastnega mnenja, vendar naj poudarim le tisto o hoji po ledu, ker so me le tu zbodle bodice na čevljih. Za vse ostalo priporočam mail. Pa kritično razmišljanje še naprej

Alen!

1. Vsakič, ko napišeš komentar na članek o Burundiju, si ga hočeš nočeš izpostavil javnosti. S tem si mi dal možnost, da odgovorim nanj.

Kar sem napisal je morda komentar, razmišljanje, polemika in/ali replika. Če koga moti vsebovanje katerih elementov, ima moderator možnost izbrisa.

Jaz napišem kaj samo, kadar sem na nek način izzvan (če želiš poklican, te besede se sicer ogibam), da predstavim še drugo stran. Na tem mestu bi rad povedal, da predstavitev še ni nujno moje mnenje, ampak “pogled z druge strani” (bi rekel Medjed) oz. “audiatur et altera pars”. Zato lahko neobremenjeno argumentiram.

2. Zanima me, na katerih mestih sem se spustil v razlago tvojih občutkov? – v glavnem sem jemal besede, ki si jih napisal, dobesedno, morda sem včasih potegnil kak logičen zaključek. nikakor pa nisem iskal vzgibov (ker pogosto niso razumski, tudui pri meni ne) – če sem jih, želim vedeti kje.

Na kratko – povej mi, prosim, kje sem hodil po tankem ledu.

Vrednost mnenj se lahko presoja z argumentacijo. Vesel sem vseh dobrih racionalih argumentov, res. Tudi tvojih.

Mislim, da nisem bil v ničemer nestrpen do tebe, glede plodnosti ne vem. Če sem bil, želim citiranje.

Hvala.

Zmay!
Kot sem napisal, če želiš z menoj razpravljati, te prosim, da uporabiš naslov asest@yahoo.com .Če ti je ljubša javna debata, se lahko tudi tam dogovoriva za kak forum. Še vedno mislim, da so take osebne razprave kje drugje primernejše, kot tu. Če ne samo zaradi vsebinskih razlogov, pa že iz prizanesljivosti do ostalih
Tudi jaz vsega tega ne bi pisal tu, če bi ti lahko odgovoril osebno (tu se v duhu prejšnjega stavka takoj posipam s pepelom zaradi kršitve lastnih besed). Tako naj ti povem le še to, da te nisem v nobenem komentarju osebno izzval, še manj omenjal (z izjemo prejšnjega odgovora). Najmanj pa sem komurkoli pripisoval nestrpnost. Če omenjam besedno zvezo “strpno in plodno sporazumevanje” (v pripadajočem kontekstu!), ti s tem še ne pripisujem nestrpnosti, kajne? Če ne verjameš, preberi še enkrat. Sicer je pa vse stvar dojemanja in razumevanja, ali ne? Imaš možnost tako razumeti, vendar to ni enako mojemu namenu. V tem primeru to nista dve strani enačbe z enačajem v sredini.
Mene osebno ni nič v nikogaršnjih (tudi tvojih) tu predstavljenih mnenjih motilo, čeprav imam na marsikaj precej drugačen pogled. A ne čutim vedno potrebe, da bi ga zato tudi moral razlagati. Ne čutim se (osebno) izzvanega, če lahko uporabim tvoj izraz in razkrijem še eno razliko med nama. Mislim, da pogledi in nazorske interpretacije največ povedo o tistem, ki jih predstavlja. In tako gledam na izražanje nazorskih pogledov, zato me ne motijo, tudi, če so skrajni. Ker pač zadevajo izražajočega.
Ko pa to preraste v ocenjevanje sogovornika (mene, konkretno) in mu pripisovati, kaj je zanj dopustno in kaj ne, pa je že malo drugače. Pa me niti to ne moti. Prej se mi zdi… neokusno (žal iz majhne množice besed mojega skromnega besednega zaklada nisem izbral najustreznejše). A to je moj okus.
Še vedno menim, da si hodil po tankem ledu (in vse, kar spada poleg), vsaj, kar se mene tiče (verjemi mi, da povodni mož v ribniku bolje ve, kaj je spodaj, kot tisti, ki je na motnem ledu . Kje točno, poleg točne umestitve gornjega odstavka v tvoj prvi komentar (o Gustinčiču), pa ti lahko, s sočivjem vseh argumentov, ki jih želiš, postrežem na kraju, ki sem ti ga ponudil v prvem stavku. In s tem ti še enkrat sporočam, da tu ne želim več razpravljati o medsebojnih pogledih.
Če vsaj zadnji del mojih dveh odgovorov sprejmeš kot dobronameren, blagohoten namig na tanek led, prav. Če pa kot kritiko, da se ne moreš drsati, pa tudi prav. Vendar slednje ni moje sporočilo. In odgovornost, če se zmočiš, tudi ne Se pa da tudi tako česa naučiti. Le na malce bolj zoprn način.

Meni se zdi kar malo škoda še tega tedna, ki je ostal, da bi ga (na tej strani) porabil za pisanje pretežno o politiki in medsebojnih polemikah ter primerjavah pogledov. Je še preveč lepih stvari, tukaj in zdaj, ki bi jih rad povohal, se jih nagledal in pokomentiral, preden odcveto. Trnje in osat bosta ostala tudi za čez zimo.

Lep večer

magari… glede grdih deklic na OI: kdo je loh bolj užaljen: tista deklica, ki je pregrda, da bi jo snemali na otvoritvi, al tista deklica, k tko slabo poje, da ji je dovoljeno samo odpirat usta?
moje mn3nj3: lahko se bojkotira OI, lahko pa se gre na kitajsko in se tja usmeri pozornost sveta ter se s tem naredi nekaj dobrega in nekaj slabega. (za OI je morala kitajska izpolniti prenekatere pogoje…)

uglaunem, upm da pride hmal moj cimr iz afrike d mi bo krajšal čas in me podil iz postelje na faks, hehe.