Že ves čas vas spremljam in kaj naj rečem : SUPER STE !!! Lep pozdrav iz “varnih” kočevskih krajev želim vsem, še posebno pa sosedi Marti !!! SREČNO

pazte se črnk.

No, ne vem če majo res pri sosedovih marto, upam pa, urban in benjamin, da bota slikala kašno martoTM v naravnem okolju hehe

No, slikal bo verjetno Marko, upam pa da bomo vidli se kej druzga, ce ne pa tudi prou:)..
Drgaci pa se tukej bolj bojimo crncev kor crnk, k se fantje (tudi policaji in vojaki) drzijo za roke in se posebej Turbotu j tu zelu vsec – razmislja de bi tudi sam zacel hoditi po Ljubljani s prijatelji drzoc se za roke .

AAAAAAAAAAAAA!
Zkej mi j dalu zastavco od Izraela, ce sm Slovenec, trenutno v Tanzaniji?!?

haha benjamin navivaš za žide al kku
Urbanu je nasploh lepo take reči gledati pa se meniti po msn-ju za kofetke s fanti [smjh] (hÉcam sÉ!)
je pa res, da se fantje držijo za roke in prek rame tud u burmi, na tajskem in kambodži kokr sm js vidou… tku da, kokr zgleda, smo mi čudni in ne oni hehe

No, pa jo imamo Pravzaprav jo ima Sara. Prvo olimpijsko medaljo. In, ce sem zadnjic pisal o socasnosti olimpiade in vojne, je danasnja kolajna na nek nacin tudi obliz na to krvaveco rano – na dan nase prve medalje so prenehali tudi spopadi v Gruziji.
Sicer pa – vas je Indijski ocean ze vsrkal, ste nemara pristali v lovkah strasnih krakenov ali zrelih miticnih posati, ki od davnine domujejo v skrivnostnih globinah Indijskega oceana in burkajo clovesko domisljijo ter morda celo njegovo gladino…ali ste vi vsrkali morsko peno in ves sladki opoj toplega oceana in njegove pravljicne obale, njegovega mesecinastega svetlikanja v brezmesecni noci in utripanja luck na obali med bitjem srca Zemlje in Afrike…

Ker je ta misticnost epsko navdihujoca, naj si dovolim tudi malo bolj epsko izrazanje. (spodnje besedilo je v vrsticah, ki pa verjetno ne bodo prikazane s pravilnimi prelomi)

Skrivnostni ocean, dom bitij, bajk, cudes,
v globinah skriva temnih cudi nepoznane.
Le pene bele za kak hip, v daljavi,
naznanijo vam, kdaj pa kdaj, da ne domujejo le v vasi glavi.

Pod vekami, v sanjah, vstajajo iz temnih globocin,
da tiho te posrkajo na dno modrin.
Samoten sredi toplega, brezmejnega oceana,
na obzorju naenkrat uzres oci podvodnega orjaka.
Opazujejo te, prebadajoc z ostrino radovednega pogleda
in hip zatem se nad gladino lovke vijejo, strasnega krakena.
Priblizujoc se ti, v grozi kar otrpnes,
in hip zatem le se pod gladino mrknes,
ko od spodaj, po telesu, zacutis objem tisocih priseskov.

A to ni boj, nevreden teh junakov,
ki prepotovali so pol Zemlje, po zraku in po tleh,
v druzbi petelinov, bolh in kar je se popotniskih nadleg,
da bi nekomu pomagali v boljsi in ljubezni bogatejsi svet.
Ne, zdaj ta junak pogumni silno se upira,
objemu krakov tega orjaskega krakena.
A kaj pomaga vsa ta srcnost, moc, pogum,
ce premocan je strasni, oduren velikan.
Se zadnjic ga ovije, stisne in potegne,
v kraljestvo svojih dvorov teme.
Poslednjih pet mehurckov zagrgra na povrsini
in ze sta oba za vekomaj izginila v globini.

Ocean pa se ni nasel potesitve,
ze terja novih zrtev zadostitve.
Za hrbtom se pripravlja na naskok,
sam strasni veleligenj, dolgorok.
Ko privrsi iz pen z zarecimi ocmi,
se kvisku kot ogromna puscica izstreli.
Iztegne svoje dolge ovijalke,
s polipi in kaveljci posejane,
da nesrecniku kri v zilah hipoma zastane.
Spet boj srditi s posastjo se obeta,
ki pa je se krajse sape kot njegovega nesrecnega kolega.
Kot vaba socna iz belega mesa,
izgine v kljunu velelignja, mucenik.
Kmalu, v sokovih njegovega zelodca,
le se mehka, zolicasta kasa bo postal,
in nato izbljuval bo obeljene kosti na dno morja,
kjer nekoc morda bo iz njih fosil nastal.

A to ni vse, kar to skrivnostno morje skriva,
glej, tam na obzorju se ze vije cudna griva.
Na hrbtu grbastem ogromne morske kace,
se kaze groza, srh, da dekle bridko od nje zaplace.
Le kaj mi je storiti sredi morja, ubogi revi,
ko nadme prisumi ta strasni stvor, ki me ce oteti!
Tudi punca se s prijemi skusa zverini ogabni, kot zena na zeno upreti,
a iz celjusti njenih se izviti, to ji kljub pogumu le ne more uspeti.
Le strasni krik obupa se na koncu slisi,
da ledeni vsem kri, kdor revico zaslisi.
Ko jo po kratki borbi ugonobi,
le sop las, med zenskim ruvanjem iztrgan,
plavajoc na s peno obkrozeni gladini,
valujoce opominja nas na grobnico v globini.

Ko legija posasti oceanskih vse junake in junakinje ugonobi, za malico pospravi,
se iz globin mogocno dvigne sam Neptun bradati in s trizobom svojim red napravi.

Takrat se dvignejo z lezisc iz morja znoja, fantje in dekleta,
premoceni od nocne more, krikov groze in prestenega strahu.
Presrecni, da so zivi , se objamejo olajsujoce
in, kaj drugega, ze dogodivscin novih se jim prec zahoce.

Lepo sanjajte

hmm… tebi so fajn ženski pretepi kokr vidim. hehe mogoče babji fajt v bikiniju ti pacek tij!

aja, alen, moj mejl: gasper.majcen@gmail.com

dragi misijonarji, daleč in zelo blizu! lepo vas je brat. To pomen, da ti ki smo tukej, dobimo kar mal občutka kako vam je. Ampak z našimi razmerami pa gotov stvari težko razumemo. Hvala vam za vašo pot.
skupej naprej!!!!
V Bogu pa smo zmerom zelo blizu. Pozdrav vsakemu posebej.
br.jožko

Že drugo leto nam Benjaminov rojstni dan uhaja,
saj lani v takšnem času v Peruju, a letos v Afriki se najin sin nahaja.
Gotovo doživetje zate, dragi Benjamin, zaradi tega je še bolj bogato,
saj verjamemo, da okrog sebe danes imaš zbrano družbo zlato.
V naših srcih pa ostajaš zelo močno, čeprav tako daleč danes si od nas,
naj topel žarek sonca objame te kot spomin na tvojo Cesto, tvojo rodno vas.
Življenje naj na tvojo pot ti semena zdrava posadi,
naj z vsakim novim dnem se žarek sreče, upanja v tebi nov rodi.
Ostani srečen, naš dragi Benjamin, še dolgo, dolgo,
V objemu božjem naj bo tvojih sončnih let še mnogo, mnogo!

Tvoji vsi domači, ki danes še močneje so s teboj
in ti s srca želijo – naj čudovit ta afriški 23. rojstni dan bo tvoj!

Dragi Benjamin,

Kljub veliki razdalji te nosimo v svojih srcih in mislimo nate. Moja družinica ti želi vse najboljše za tvoj rojstni dan in naj se ti izpolnijo vse tvoje želje. Ostani trden v svojih načelih in vedi, da vsako tvoje dobro delo pomeni nov kamenček v mozaiku dobrote, ki nam daje upanje, da bo jutri svet lepši in boljši.

Vse najboljše, David, Iris, Anej

Pozdrav vsem pustolovcem prostranstev prostora in duha 

Ups, zdaj vidim, da so po vcerajsnji toci zacele dezevati se cestitke Benjaminu Tudi z moje strani, vse najboljse, Benjamin, ceprav se ne poznava. Nimam pa kaj dodati k lepim zeljam – so ze drugi vse povedali

Nekako ta trenutek ni najprimerneje, da tu predstavljam svoja razmisljanja, a me je tole malce presenetilo, zato upam, da ne kvarim prevec veselega razpolozenje, ce si drznem semkaj pritakniti se nekaj svojih misli, ravnokar rojenih.

Vcerajsnje rjovenje neba, ze s pravcatimi detonacijami, je danes zamenjalo celo sonce. Clovek bi na trenutke celo pomislil (se posebej v luci praznika), da smo se Slovenci znasli pod nekaksnim velikim plascem (takim, kot je na Ptujski Gorci). Sivim, tezkim, mokrim. Ja, kdo pa je rekel, da je pod vsakim plascem toplo in suho Ampak plasc je le plasc, tudi pod tem oblacnim pokrovom jahko zacutis obcutek zavetja
In tako ima clovek cas za kako umirjeno razmisljanje. Tole je sicer iztrgano iz nekega drugega konteksta, pa vendar se mi zdi, da bo kot dopolnilo mojih prejsnjih dveh utegnilo zanimati se koga. Zacelo pa se je z brskanjem po kleti, ko sem nasel radijske postaje, ki bi nemara utegnile koristiti v misijonu (ce bi se nanje spomnil dober mesec prej . Tako sem zacel razmisljati o komunikacijah. Najprej radijskih, nato sirse.
Gre v tisti smeri, o kateri sem pisal zadnjic in ki mi neprestano roji po glavi in mi ne da miru, pravzaprav o vsem tam dol razmisljam s tega zornega kota. Gre za alternative razvoja in napredka. Npr. v tem primeru za komunikacijo. Mi smo izumili radijske zveze, na cemer temeljijo postaje, GSM, internet, sateliti. Zavidanja vreden dosezek, pot do njega nikakor ni bila enostavna, niti kratka (skoraj stoletje je trajalo, pa se splosen razvoj uporabe elektrike je pogojeval vse skupaj, kar vso stvar se bolj razsiri). Tudi tehnicno je stvar dokaj kompleksna, ceprav danes, ko je po dolgih letih vse skupaj razvito, vsakogar lahko naucis uporabe tega v nekaj urah. Treba je bilo najti samo pot. Rezultat pa je moznost komuniciranja na daljavo.
Sedaj pa poglejmo drugo alternativo. Ravno tako ponuja moznost komunikacije na daljavo. V nekaterih pogledih je se boljsa. Ni odvisna od konfiguracije terena (kot tiste postaje, ki sem jih omenjal zgoraj). Se bolje pri tem je, da ne potrebujejo elektrike, zatorej ne baterij, akumulatorjev, soncnih celic. In morda najosupljivejse, da sploh ne potrebuje naprave, ki bi jo moral prenasati s seboj (in se lahko tudi pokvari). Zakaj? Ker se tako radikalno razlikuje od prve alternative v tem, saj sploh ni tehnicna resitev. Ima pa z njo nekaj skupnega. Ravno tako je bilo potrebnega veliko znanja, razvoja (tisocletja, ne stoletja), da je stvar zazivela v praksi. In ravno tako se da nauciti tega vsakogar (?), ko so enkrat odkrili pot (le da je za to potrebno malce vec casa, kot v zgornjem primeru). No, da ne bo kdo mislil, da govorim o znanstveni fantastiki, ceprav to v bistvu je po nasih zeljah (predstavljajte si, da ne bi potrebovali vec telefonov in interneta, da bi lahko komunicirali drug z drugim – to je tudi zame ideal, nekaj, kar bo morda nekoc realnost, morda nikoli). Da ne bom prevec dolgovezil in se sukal kot macka okrog vrele kase: govorim o sporazumevanju na daljavo, ki ga (se) obvladajo avstralski domorodci. Ne gre torej za znanstveno-futurolosko fantastiko, ampak ravno nasprotno, kvecjemu za »arheolosko« fantastiko (glede na to, kako stara je in ce bo morda kmalu izumrla, z domorodci vred), ceprav bi lahko tudi oznaka »fantastika« odpadla. Govorim o tem, kako si lahko na zelo velike razdalje sporocajo o tem, kje je kdo nasel hrano, vodo, kdaj bo kdo (ali je) umrl in podobno. Ce koga te stvari podrobneje zanimajo ali mi ne varjame, mu toplo priporocam v branje knjigo “Imenovali so jo dvoje src”, ki je resnicna pripoved ameriske zdravnice, ki se je po spletu nakljucij znasla v divjini med avstralskimi domorodci in z njimi prezivela vec kot pol leta. Knjiga, ki me je resnicno prevzela in v kateri sem se najbolj videl uresnicen ideal (resnicne) druzbe, kjer je sel razvoj v tako smer, da jim je prinesel neverjetno bogastvo, ceprav so za nasa merila brez vsega, revni se bolj, kot v Afriki. Hm, kdo je ze rekel: »Bistvo je ocem skrito. Kdor ga hoce videti, mora gledati s srcem… « Pa glede »telepatije« niso edini! Poznamo zgodovinsko izprican primer, ko so se mogocne Dzingiskanove vojske, razsejane po skoraj pol sveta v casu mongolskega imperija, ob njegovi smrti vse istocasno obrnile proti domu, da bi prisostvovale njegovemu pogrebu, se preden so jih utegnili z novico doseci sli na konjih. In porocila o starodavnih (nam znanih!) civilizacijah nam dajo slutiti, da tudi ta dva primera nista bila edina, ki nam dajeta potrditev v tem, da je clovek te sposobnosti ze v davnih casih pridobil z duhovnim razvojem, nato pa jih iz neznanega (?) vzroka izgubil oz. so mu zakrnele.

Ko sem zapisal, da smo jih izgubili, bi bilo morda bolje reci, da smo na racun tehnoloskega zanemarili duhovni razvoj. Kdaj se je ta kretnica usodno premaknila, je izven meja mojega znanja in poglabljanja, vem le, da vse odtlej vlak drvi po drugem tiru, cemur smo se najbolj prica dandanes (ceprav po drugi strani skozi dim lokomotive vedno jasneje vidim tudi drugi tir in mislim, da je kretnica nanj ze na vidiku…upam, da jo bomo dosegli, se preden nas bo ta tir zapeljal na Kasandrin most). Oboje (nacin razvoja) je mozno v enaki meri, duhovni razvoj morda prinese se osupljivejse dosezke, prav tako skoraj ne pozna omejitev, kot jih tehnoloski ne (morda je duhovni razvoj kljub temu se bolj brez omejitev, kot prvi, kdo ve?). In to je tista druga pot, druga struga, po kateri lahko spustis vodo, pa je pravzaprav skoraj nikoli ne vidimo, ali je nocemo videti…ali pa je enostavno ne znamo vec.
Imajo pa dosezki tega razvoja nekatere bistvene prednosti: ne potrebujejo zunanjih komponent, naprav, vedno jih imas pri roki (bolje receno v sebi), ne zunanje energije (v materialnem smislu), ki jo je treba od nekod pridobivati. Ne obremenjujejo in ne siromasijo, izcrpavajo naravnih virov, surovin, ekolosko so popolnoma neoporecni. Skratka, ideal. Kar tezko je verjeti, da je to nekoc ze obstajalo…in se obstaja. Slisi se (za nase dojemanje) prevec neverjetno. A vse je samo stvar percepcije, ki je, dokler ne spoznamo, da obstaja se kaj drugega izven nasega plota, prostorskega in casovnega, tako samozadostna in tako v uteho, da se niti ne ubadamo z vprasanjem, ali obstaja se drugacna. Pa tudi, ko vidimo, da je temu tako, jo zelo tezko sprejmemo kot enakovredno alternativo, saj se s tem zamajejo temelji vsega nasega sveta in s tem svet sam, tocneje receno, njegovo dojemanje in razumevanje. Prevelika sprememba in pretres za vecino clovestva (vsaj zahodne civilizacije), da bi si upali ali jo zmogli. En prakticen in predvsem svez (malo visje na tej strani) primer tega, kar opisujem, ceprav morda ne najbolj blizu temu, kar hocem povedati: dva crnska fanta se v javnosti drzita za roke. Morda celo policaja, vojaka (gl. slike iz Bujumbure). Za nase dojemanje prva asociacija oz. edina razlaga, da s tem izrazata medsebojno (ljubezensko) naklonjenost. Mar res? Ocitno ne. Ce bi jih vprasali, bi verjetno povedali drugace. OK, morda bi jim nekako verjeli, ceprav se nam ob gledanju tega prizora se vedno vzbujajo drugacni obcutki oz. nam govorijo nekaj drugega…v najboljsem primeru se sami v sebi namuznjeno nasmehnemo . Drug primer: muslimanske zenske, vse zavite, zakrite. Nase dojemanje: omejevanje svobode, zapiranje (ok, zadevo lahko gledamo sirse, ampak tu se bom omejil SAMO na oblacenje). Pa ce vprasate njih, ki se zato odlocijo prostovoljno (na sreco imam tudi v domacem mestu to moznost)? Popolnoma drugacen odgovor, ki mu spet nekako kar nocemo ali ne moremo verjeti (in smo bolj papeski od papeza…).
In zakaj v obeh primerih (nastel bi jih lahko se mnogo, najmanj toliko, kolikor je razlicnih kultur, da ne razsirim te kombinatorike se z razlicnimi casovnimi obdobji…) ne zmoremo verjeti, da res lahko obstaja nekaj drugacnega, kot pa smo sami vajeni razumeti, tudi, ce se trudimo (tisti notranji obcutek, asociacija, ki ostane)? Tu se zavem nase strasne zamejenosti, dolocenosti s casovnim, kulturnim in ideoloskim prostorom.

Res sem zajadral spet prevec na odprto morje, ampak s temi primeri sem hotel povedati to, pri cemer trdno vztrajam: vse, tudi razumevanje napredka in razvoja (in s tem, logicno, povezane tudi mozne smeri in oblike) je odvisno predvsem od nase trenutne pozicije (kulturne, casovne, nazorske…). Veliko bolj, kot si predstavljamo. In zato ni nujno, da je edina dobra (da ne recem celo prava, ali se huje, “pravilna”) pot tista, ki jo vidimo mi (ali smo jo nemara prehodili). In to naj bo rdeca nit, vodilo in dopolnilo k razumevanju mojih prejsnjih dveh razmisljanj.

Dopustimo svetu, da je razlicen. To je edino zagotovilo za njegov dolgorocen razvoj, rast in prezivetje. Ali je bil ta poziv kdaj v zgodovini bilj potreben, kot danes?

In svet se zacne ze v nas samih…