Vesela sem, da se znajdete v novem okolju in da imate trden namen nekaj pomagati tamkajšnjim ljudem. Tudi vam bo koristilo pri premagovanju ovir.
Pozdravljamo vas iz lepih, vendar deževnih Haloz.
Mama Betka

Benjamin de nbš mislu de smo te Šercvi pozabli, tcejt ku ti (in twji konpanjoti)spoznavš “Mamo Afriko”?!
Nje,nje!! Mislemo nate! In tolažemo malu mamo Vedrano. Uglaunm doma j wsje O.K.(se vejš-same fešte)
Kar se vs tiče, ne bom neč filozofjrou kolk ste pridni in kašnu dwbru dejlu dejlste kej tu itak že sami vejste. Upm sam, de se imste lepu in de doživlste tpravo Afriko. Itak pej sm že prbrow wsj vaše novice (kej so itak ful dwbre) tku, de si predstavlem kku vm j. Ma itak ti si že skurej veteran!!! Se vm bm še kej uglasu in kar tku korajžnu nprej!

Adam

OJ!
Vidim, da ste se dodobra že udomačili… Kar pogumno naprej

Oj, Benjamin, sm še nejkej pozabu. Sm slišou de si doživu tprave Burundijske bubnrje (sej ti si že vejdu kej prčkavt!). Tku de smo ti tukajšnji bubnrji (jst in Petra) prou fouš! Še ejnkrt imejte se ful fajn!

Adam

Pozdrav vsem skupaj, še posebej Benjotu, Urbanu, (poznam še koga?)…
Lepo mi pozdravite Danilota in druge naše korenine (še posebej Bogdano)
Naredite kaj pametnega
Nenjamin, Pričakujem podrobno poročilo, ko pridete domov
LP Matej

ahoj! aha, je že muzika. upam da ne poznajo sam bobnou baje da ful divje plešejo ob bobnih? premeti, sate, pa take reči…? benjamin… prašej jih kej glede stoje na rokah… NE TAKKO…!!!

Tudi k tokratnemu, Benjaminovemu prispevku, bi lahko napisal novo razmisljanje. Zanimivo je, kako plodni in bogati so vasi prispevki, ce jih pogledam ze samo s stalisca tega, koliko razmisljanja, ki porodi nova spoznanja, vzbudijo v bralcu.
Pa tokrat ne bom razmisljal na glas, pac pa radovednezem predlagam, da si pogledajo se eno zelo zanimivo oddajo RTVS izpred nekaj let, ki pa je sele sedaj ugledala luc spletnega arhiva: “Katastrofa ob jezeru Kivu” (avtor je prav tako Joze Mozina). Link je http://www.rtvslo.si/play/katastrofa-ob-jezeru-kivu/ava2.17586951/
Predlagam pa jo prav zato, ker izvrstno dopolnjuje Benjaminov prispevek in sili k nadaljnjemu razmisljanju v tej smeri. Se posebej v smeri omejenih moznosti, ki jih ne morejo izkoristiti kljub izobrazbi, posledicah vojn, njihovih najvecjih zrtvah – otrocih (tu je oddaja zares pretresljiva) ter neverjetnih kontrastih bogastev najrazlicnejsih oblik (naravnih,…) na eni strani ter bitke za obstoj na drugi strani. Ki pa je, zanimivo, zopet sprejeta na drugacen nacin, kot smo je bili vajeni npr. v Bosni ali na Kosovu. Za nas, Evropejce, nenavadna. In dokler je zame tako nenavadna, vem, da ne razumem tamkajsnjih ljudi, njihovega nacina dojemanja zivljenja, da o njihovih stiskah in polozaju, v katerem so, preprosto ne morem razmisljati in presojati skozi oci nasih meril in dosezkov ter vrednot. Ceprav je po drugi strani res, da so dolocena merila in vrednote obcecloveske. V slednje me je zadnjic preprical Octavius v svojem zrelem komentarju. Pa vendar neprestano razmisljam, kje je meja teh vrednot, te samoumevnosti, kje se zacne njihov svet z drugimi pricakovanji, drugimi zeljami in drugimi motivi za rast, gibanje po poti razvoja (v vseh pomenih besede). In ali je res popolnoma logicno, samoumevno, da se razvoj odvija (ali naj bi se) po enakih vzorcih, kot v nasi civilizaciji, le z nekim casovnim zamikom? Ce poskusam s prispodobo opisati dilemo, ki me daje: sta pot in nacin , predvsem pa vsebina razvoja, res tako logicni in brez drugih razlicic, kot je logicno in nedvomno, da ce vlijemo vodo v korito, recimo zelo majhno skalno korito Soce ali Mostnice, v katerem je malo nizje mlincek, se bo le ta zavrtel, nanj prikljucen dinamo pa bo povzrocil, da zarnica zasveti? Ali je morda ta razvoj tako pester in nepredvidljiv, s taksno mnozico razlicnih izidov, kot je isti tok vode, ki lahko uide iz korita, narejenega nekje na mehkem pobocju iz rdece afriske prsti, preden dospe do mlincka, si izje v mehko gozdno zemljo novo strugo, se na koncu izlije kot Viktorijini slapovi, morda jezero Tanganjika, morda pa postane zacetek dolge reke, imenovane Nil, ki z neslutenimi posledicami vpliva na ljudstva in zgodovino povsem na drugem koncu kontinenta…
Zelim si, da bi bil razvoj prav tak, da bi morda drobcen potocek, ki tece in izvira nekje v Afriki, morda Juzni Ameriki, Avstraliji, Indiji, Tibetu,…pritekel do nas, mogocen kot Nil, Amazonka, Ganges, Jangcekjang in nas preprical, da je vec poti. In da bi tako zlahka odplavil vse nase zablode in napake, kot nesnago iz Avgijevega hleva. Ter da bi na koncu postal reka novega upanja, rodovitnosti, blaginje in sozitja, ki daje zivljenje vsem okrog nje.
Nemara prav kdo od vas sedaj isce tam dol tisti izvircek za umivanje…ne samo umivanje telesa, ampak umivanje…vsak naj si sam izbere besedo, ki se mu zdi najbolj primerna. Morda prav kdo od vas ali vam podobnih od drugje prinese vest o odkritju novega izvira.
Morda pa…je ta izvir prav v gozdu za naso hiso, pa ga ne najdemo v goscavi…ne, morda je se blizje, kot si mislimo: morda je v vaskem izmed nas, vsajen, kot izvir zive vode, in njen odkritelj ni nihce drug kot On…

Verjamem, da se bo marsikomu moj tok primerjav, s katerim sem malce vsebinsko nepovezano pretekel iz Sahare na Grenlandijo, zdel malce nelogicen in raztresen. Mislim pa, da bo marsikdo razumel, kaj sem zelel povedati. So stvari, ki jih je tezko povedati z razumskimi opisi. Vsaj meni

Ce zato, po tem odplavljenju, potem ko me je velik meander zopet prinesel v blizino mojega izhodisca, s splava hipoma skocim na trdna tla in se vrnem k nadaljevanju opisa oddaje, kjer sem ga prekinil (kmalu po navedbi linka)…. Zato se mi zdi, da ta oddaja nadaljuje in odpira razmisljanja in predstavljanja mnenj, ki smo jim bili prica zadnjih nekaj dni, zacensi z Urbanovim prispevkom. Zdi se mi, da se odtlej kot neka rdeca nit vlece skupna tema, ki jo zaokrozuje vase iz dneva v dan vedno bolj poglobljeno dojemanje tamkajsnjega sveta skozi bolj nevidne podobe, kot fizicne, ki so vas verjetno najprej preplavile, in razmisljanja o njihovem posebnem, (tezkem ali kako drugace imenovanem) polozaju. Vedno bolj je cutiti v njih resnost, zamisljenost, trpkost, morda celo obcutek nemoci. Odsev tamkajsnjega sveta skozi vase oci.
No, da ne bo prevec morece, ogled oddaje tukajsnjim bralcem priporocam tudi zato, ker tokrat v njej res “v zivo” nastopa Danilo, obkrozen s svojimi otroki, kot koklja s piscancki, ki ji zvesto sledijo in jo radostijo (kdor bo pozorno gledal, bo vedel, da mi prispodoba s piscancki ni usla nakljucno . Takrat je Danilo delal v sosednjem Kongu.
Skratka, toplo priporocam ogled in vam zelim obilo razmisljanja ob njem, naj se tok misli zliva v vas kot lava na zacetku oddaje .

Vam, dragi prijatelji v Afriki, pa zelim, da vam kljub trpkim spoznanjem se naprej ne bo zmanjkalo poguma za vase plemenito poslanstvo. In da bi nasli cimvec novih izvirckov.

Alen

In da bi nasli cimvec novih izvirckov.
konec mi je zelo pri srcu.
pozdrav.

Pozdravljeni!
Danes je v Soboti – Primorske novice objavljen celoten Urbanov prispevek z naslovom Afrika potrebuje učiteljev. Ponosni smo na vas, ker vidite in slišite to kar je potrebno videti in slišati. Še bolj pa na to kar je posledica tega: nesebična pomoč bližnjemu. Celotne Afrike ne boste rešili, vendar, če le enemu teh malih naredite kaj dobrega ste svoje poslanstvo opravili. Zgledi vlečejo.
Vse dobro Jožica

pomoč afriki?
kaplja na kapljo, kaj čem reč. eni vidjo v tem bojevanje z mlini na veter, drugi pa požrtvovalnost in darovanje. jaz rečem, da je to prijetno s koristnim, da je to boj proti apatičnosti in ironiji, da je to koristno za tebe, ki si gost v afriki ter za otroke, katerim boš tam krajšal čas in jim morda pomagal.eni loh pravijo, ”kdo vam je dal pravico”, drugi jim loh dajejo kontra z raznimi filozofskimi debatami, tretji pa so tiho in naredijo tisto, kar mislijo da je prav in kar smatrajo kot dobro. na konc bomo vidli, kdo ma prav, do takrat pa naj vse tri strani opravljajo svoje poslanstvo še naprej
bodte fajn .

sam tisto z iskanjem novih izvirčkov je res svetovna