Po cudodelni inspekciji prtljage ob prihodu na letalisce, nas je pricakal Danilo Lisjak.

Resnicno, boljsega priimka mu nihce ne bi mogel dati – to je clovek, ki ljubi Afriko in “svoje crnce”. Nabrit mozakar gostih besed, ostrih misli in mehkega srca.

No, pa da ne pozabimo, da nas je ob sprejemu slovenskega misijonarja pricakala truma burundijskih bobnarjev – posebej za nas, ce odmislimo prihod pomembnega politika, ki je prispel z istim letalom J.

Ob voznji do Bujumbure same smo kaj hitro (s konkretno oblozenim terencem) ugotovili, kako spretne so retoricne sposobnosti Danila – tako z mozmi postave (ki so nas `muzunge` (belce) razumljivo da ustavili), kot pri trgovanju. Kdor zna, pac zna.

Bujumbura – uh, to ni ravno mesto, v katerega bi se clovek zaljubil. Prasno, kar nekoliko tezko je dihati, nadvse kaoticen promet in ljudje, ki se kot bi trenil zgrnejo ob vsaj na videz ustavljajocem avtu. Kakor hitro smo pomolili noge iz avta, so nas zaceli v kirundscini, podkrepljeni s francoscino prepricevati, da nujno rabimo, kar prodajajo, ali pa so nas – bogatase – ensotavno prosili za denar. Nekoliko neprijeten prvi vtis, vendar nadvse zanimiv, je popravila tanganiska riba, ki je predstavljala nase prizemljeno kosilo in je bila naravnost odlicna. Resnicno dobro kosilo je se popestrila druzba Nine, Slovenke, skupaj z mozem Burundijcem. Trenutno zivita v glavnem mestu te `nase` centralno afriske drzavice. Nina – pogumno in odlocno dekle, zaljubljeno v Afriko.

Posebej omembe vredna je tudi poskakajoca voznja do Rukaga, kljub naceloma dobro voznim cestam. Naprtani do vratu smo vihrali mimo intenzivno rdece prsti, bujno prekrite z vsem mogocim zelenjem in drevesi. Vso to barvno carobnost pa so popestrili zivahno in kar se le da pisano obleceni mimoidoci.

V Afriki smo! In kar je ze pravi cudez – 30 let v juliju niso videli dezja, letos pa je zacelo dezevati 2 dni pred nasim prihodom in se potem je dve noci dezek mocil zemljico. Kako bi rekli, se dobro, da smo prisli v susni dobi, saj ni dezja J (s tem se tolazimo in nasmejimo vsakic ob misli na malarijo in ob sobotni dozi Lariama).

V nedeljo smo se uradno predstavili tudi domacinom pri sveti masi. V spomin mi ne uspe priklicati trenutka, kdaj sem videla tako polno cerkev kot je bila tukaj. Gromozanska cerkev (vsaj kar se prostorskosti tice v primerjavi z nasimi) je bila nabito polna (ce bi med nas priletel le se 1 komar, bi ze pokala po sivih). Kamorkoli smo se uzrli, smo videli kot morje razlicno visokih, temnih, kratkolasih glav, belih nasmehov in pogledov uprtih v nas. Kaj pa lahko, prav gotovo smo nespregledljiva atrakcija in uteleseno hrepenenje po “biti bel”. Kako paradoksno – zelijo si nasega, mi pa njihovega.

Tukaj imajo trenutno pravi raj na zemlji (gledano skozi nase oci), saj imajo dalec najboljso kavo, v katero so vlozili vec mesecev truda, neprimerljivo okusnejse banane, papaje in se kar nekaj sadja, ki ga se ne znamo poimenovati (kar pa ne pomeni, da se ga nismo pokusiliJ). Zelo nam ugaja imbidzumbu (sladki krompir), ki se ga kar ne moremo najesti in tak avokado, ki ga pri nas lahko le sanjamo. Tukaj ga Slovenci vztrajno odtegujemo prasicemJ. Verjemite, najboljsi je po Danilovem skrivnem receptu…

Nasi pogovori s prebivalci Rukaga so nadvse interesantni. Zraven nerodnih nasmehov in nekaj fraz v francoscini ter kirundscini, si ne morete predstavljati, kako se nam razjasni nebo, ko kak fant ali dekle naenkrat odgovori kaj v anglescini. Drugace pa z gake (zdravo), nitwa (ime mi je) in nagasaga (adijo) ne moremo zgresiti.

Po tako precej spoznavni nedelji, dobro prespani noci in ogledanem gradbiscu sole, v zavetju salezijanskega zupnisca, smo se v ponedeljek koncno lotili malo resnejsega dela.

Za zacetek smo polagali (se ucili polagati) elektriko. Predstavljajte si srecne nasmeske na obrazih nasih fantovskih strokovnjakov ob 1. uspelem poskusu pravilno zvezanega stikala, kar je po vec urah pomenilo: sveti! Puncam pa je bila zaupana naloga beljenja na novo preurejenih prostorov, namenjenih lekarni, shrambi, itd.

Delovno vzdusje nam obogatijo tudi spontani obiski ucilnic, pralnice, sivalnice in trgovine s tam sesitimi oblacili, vse pod okriljem sester svete Doroteje. Proste minute radi vnovcimo za igranje tukaj zelo priljubljenega nogometa in sprehode v vas.

Kako bi rekli, dolgi in dobri dnevi so za nami.

Pa se tukajsnja modrost: Cas ni denar, cas je zivljenje!

Urska in Vida