|
|
Pozdravljeni!
Naj pohvalim res tenkocutno in poglobljeno napisan Urbanov prispevek. Prav zanimivo je takole skozi vase prispevke opazovati, kako vsak od vas drugace, s svojega zornega kota vidi in opisuje dogajanje »tam dol« (Jurij Gustincic bi rekel: »Pod crto…« -ekvatorjem  Je lepo, da vas je toliko, da je tudi toliko razlicnih pogledov in mnenj, ki nas, bralce, bogatijo in dopolnjujejo podobo, ki si jo skusamo ustvariti v glavah….»tu gor«, kot pravite vi 
In ta clanek me je spodbudil k razmisljanju o marsicem, ceprav je na vecino naslednjih vprasanj odgovoril ze Urban. Kaj Afrika res potrebuje, kaj je revscina skozi oci razlicnih civilizacij, kaj se lahko ena nauci od druge, kaksna bo usoda Afrike in kako mi (oz. vi) vplivamo na to…Skratka, kar prevec iztocnic, da bi jih lahko na kratko strnil v takle komentar, ne da bi pretiraval z dolzino. A bom kljub temu poskusil (se ze vnaprej opravicujem: jedrnatost ni ravno moja vrlina 
Pravzaprav sem podvomil, ali sploh lahko pisem o tem, ne da bi za koga izzvenelo kot nehvalezna kritika vsega, kar se ljudje dobre volje (seveda ste vi eni od njih trudijo narediti za Afriko. Naj zato kar takoj povem, da to nikakor ni moj namen. In verjetno bodo za marsikoga moja razmisljanja hudo naivna.
Torej, kaj je revscina za nas in kaj za njih? Ce so kljub materialni revscini srecni (bolj, kot mi)? Kaj je tista resnicna revscina, ki bi jim jo morali pomagati premagovati? Morda je ne razumemo enako, kot oni, morda sta to za njih in nas dva razlicna pojma. Kot je v bistvu napisal ze Urban in ga le ponavljam: znanje. In tu meni enako, kot se kdo, ki sem ga povprasal: »Kaj Afrika najbolj potrebuje?« Na prvi pogled zato za marsikoga izgleda, da je vasa pomoc in pomoc donatorjev materialna…pa vendar je tako, kot sta napisala Urban in Jozica: navidez materialno se prelije v nematerialno, daje pogoje za izobrazevanje. In mislim, da je v tem kljuc uspesnosti vase akcije.
Cutim, da imajo kljub materialni revscini (kar nas, »zahodnjake«, najbolj moti oz. nam pade v oci) ogromno duhovno bogastvo, bogastvo vrednot, tradicije in izrocila, ki jim ga lahko v marsikaterem pogledu le zavidamo. To, da so v »Trubarjevih casih«, je lahko v dolocenih pogledih celo prednost. Marsikdo v danasnji (nasi) civilizaciji hrepeni po njih in bi rad videl, da bi se v marsicem vrnili nazaj v tiste case.
A katero znanje je bolj potrebno? Tehnicno, materialno…ali duhovno? Kaksna zmes, kaksno ravnotezje je primerno za njih? Bo razvoj zopet krenil, kot zal pri nas, pretezno v materialnem smislu, na racun zanemarjanja in siromasenja duhovnega, na racun odpovedi tradiciji? Bodo delali enake napake, kot smo jih mi, ali bodo zaradi drugacnosti ubrali samosvojo pot, ki bo boljsa? Kaksen vpliv imajo lahko na to pot ucitelji, ki jim jo kazejo, kaksna je njihova odgovornost? Mislim, da zelo velika. Ce bi hoteli projicirati nase zelje v njih, bi lahko rekli, da imamo sedaj moznost »popravnega izpita«, da zavrtimo cas nazaj in ponovno naredimo bolje to, kar smo pri nas zavozili. Vendar je Afrika verjetno drugacen nepopisan list papirja, kot je bila nasa civilizacija…no, primerjava ni na mestu, verjetno so precej popisan list, le pisava je malce obledela, ne takoj vidna, predvsem pa v nevarnosti, da se izbrise, da jo monsunski dez globalizacije in podnebnih sprememb spere z lista….
Je Afrika nase zadnje upanje, upanje vse Zemlje in civilizacije, ki drvi po poti samounicenja (in za katero se zdaj ne vem, ali ze pritiska z nogo na zavoro, ali le na sosednjo stopalko…)? Avtor oddaje, ki sem jo omenil zadnjic, Joze Mozina, pravi na koncu: »Neusahljivi optimizem je posoda afriskega zivljenja, za katero je slutiti in upati, da ne bo nikoli prazna. Menda je v njej prihodnost sveta….«
Upam, da mi Urban ne bo zameril, ce bom tule malce po svoje prikrojil to, o cemer je pisal. Vprasanje hrane, kmetijstva: tu vidim ogromno pasti, v katere se lahko ujamejo…bolje receno, ki jim jih lahko nastavimo (povrhu, da bo ironija se vecja, nam predstavljajo resilno bilko vse stevilcnejsega clovestva): povecanje pridelave hrane z umetnimi gnojili, izboljsanimi semeni, sortami, gensko spremenjenimi organizmi, z vsemi pastmi, ki jih kot dvorezen mec prinasajo…pri nas pa gremo nazaj v sonaravno, ekolosko, bio…kmetovanje, vracanje k starim sortam, odpornim na bolezni in skodljivce…. Je ta nova tehnologija prava pot? Ali je pravilneje sprejeti naravne danosti, ki nam jih omogoca zemlja, na kateri smo, prilagoditi nase zivljenje in stevilcnost njej? Slisi se kruto, ampak tak naravni regulator obstaja: lakota, bolezni. V razmislek bom zopet ponudil citat iz prej omenjene oddaje: »In vendar je odlika Afrike sprejemanje zivljenja, taksnega, kakrsno je, brez malodusja.« Bi morali to odliko ohranjati kot vrednoto? Bi jo morali prevzeti tudi mi?
Morda se zdi, da si zelim ustaviti napredek in razvoj. A ce je to res, kaksen: tehnoloski ali duhovni? Morda dajem vtis, da bi rad v Afriki videl nekaksen rezervat casa in vrednot? Ze mogoce, ampak ne v stilu nekaksnega oglednega tematskega parka, v katerem so tamkajsnji ljudje, kot v zivalskem vrtu, za resetkami nasih hrepenenj, ujetniki za turiste »razvitega« in unicenega sveta.
Lahko je meni, ko imam vsega dovolj, sitemu ter na toplem in suhem, modrovati o za njih eksistencialnih vprasanjih, o biti ali ne biti. Morda je zato vse tole pisanje popolnoma »mimo«.
Zdi se mi, da sem odprl vec vprasanj, kot odgovorov (sodec po vprasajih bo ze res . Vsekakor sem zajadral na pregloboko morje eticnih in moralnih dilem, ki jim nisem kos. Pa morda vam v razmislek, za kaksne dolge vecerne pogovore ob ognju, take, kot smo jih mi poznali nekdaj…v Trubarjevih casih
Lep obcutek je, da ste ze takoj na zacetku vasega bivanja v Afriki nasli zadoscenje in placilo za vase odrekanje, zrtvovanje in poslanstvo. Urban, res si lepo napisal.
Morda je za tole vprasanje se prezgodaj in bi vam ga moral zastaviti na koncu, pred odhodom, pa ga bom kar zdaj, ker je v bistvu nekdo od vas (nagradno vprasanje: kdo? nanj odgovoril ze pred odhodom (namig za pomoc: intervju): ali obcutite, da so se oni vec naucili od vas ali vi od njih (ce je sploh moc kolicinsko primerjati razlicne stvari)? Ali ste ze na zacetku pricakovali, da bo slo v bistvu bolj za izmenjavo znanja in vrednot, neko duhovno »blagovno menjavo«, »trgovanje v naturalijah«?
Naj se za zakljucek poslovim z mislijo, ki nikakor ni postavljena kot dvom in kritika vasega dela, prej le kot splosna kriticna opora nekaterim zgoraj zapisanim vprasanjem.
Velikokrat se trudimo delati dobro, imamo dober obcutek, da smo nekomu pomagali, izpolnjuje nas obcutek humanosti in izpolnitve nase moralne zaveze, da mocnejsi pomaga sibkejsemu…a morda v vsej svoji dobri volji vcasih nehote stvar zapeljemo v napacno smer…po svetu imamo zal taksne primere, ko zaradi prevelikih razlik in vcasih preslabega razumevanja tistega, ki mu zelijo pomagati, delajo hude napake (npr. Amerika…in ostali svet). Zato toliko bolj obcudujem tiste, ki so tako dobro spoznali in se vziveli v tamkajsnje ljudi, da lahko to razumejo in vedo, kaj in kako je najbolj prav. To zahteva dolga leta, predvsem pa izjemno odprto in izostreno opazujoco duso. In zavedanje, kaksno odgovornost nosimo s tem. Vse te lastnosti spoznavam v Danilotu in ostalih misijonarjih, pa skozi vase opise tudi ze v vas. In zato vam se toliko vecje obcudovanje in poklon.
Izmenjujte in »trgujte« se naprej, odprtih src in nasmehov
Alen
Komentarji:
5 komentarjev obljavljenih za "Pomoc Afriki?"
medjed objavil dne 21. julij 2008 ob 22:47
Alen objavil dne 21. julij 2008 ob 23:04
Dopuščam možnost, da je koga moje pisanje prizadelo, užalilo. Globoko mi je žal, če je tako in se mu iskreno opravičujem.
Še naprej vam želim vse dobro in veliko sreče pri izboljševanju sveta.
Svet je lahko že en sam človek, krhka, pomoči potrebna duša…
Zmay objavil dne 22. julij 2008 ob 1:51
Odločil sem se, da končno napišem resen komentar. Predvsem zato, ker sem bil IZZVAN in RAZŽALOŠČEN. Zgornji komentar, ki je postal članek, je v meni sprožil številna etična vprašanja.
Najprej se bom opredelil do oblikovnih zadev.
Namreč, Alen je citiral Jurija Gustinčiča v prvem odstavku. To se mi zdi moralno nedopustno za človeka, ki da (vsaj malo) na krščanske vrednote.
Jurij Gustinčič je v Moskvi je delal za Borisa Ziherla, tamkajšnjega predstavnika Centralnega komiteja komunistične partije Jugoslavije, leta 1951. V letih od 1948 do 1951 so ga v Zveznem sekretariatu za informiranje zaposlili kot načelnika oddelka Agitprop, za zunanjo politično propagando. Bil je partijski politkomisar – visoka funkcija v komunistični partiji Jugoslavije (KPJ).
Zatorej menim, da navajanje te osebe žali mene kot kristjana in demokrata, predvsem zato, ker se tega zavedam.
Na tem mestu ne bom navajal zveze med KPJ in RKC. Ta odnos dajem v presojo vsakomur, ki bere ta komentar.
Poleg tega je avtor članka v svojem delu navedel ime osebe (in navajal njene izjave), ki je v mojem krvnem sorodstvu in katerega ime po mojem mnenju nikakor ne sme spadati v isti članek kot ime Jurija Gustinčiča. Ne gre za mojo muho, niti za poveličevanja te osebe. Gre za čast. Zato proti takemu navajanju protestiram.
Vsebinske zadeve.
1. ZNANJE
Strinjam se, da je v Afriki velika revščina, tako huda, da prizadene ‘našega’ duha. Za to revščino smo krivi MI – zato, ker na vsakem koraku damo vedeti, da mi NISMO REVNI, postavljamo se nad njimi in kdo nam daje to pravico (Bog??) – že s tem, da smo prisotni. In kdo pravi, da je ‘znanje’ tisto kar potrebujejo? Ali res želijo vedeti, da ima Burundi najnižji BDP na svetu, ali želijo vedeti, da smo belci pobili več milijonov črncev, ali vedo kakšen odstotek njih bo živel dlje od 30 let – ali bodo to sploh izvedeli, ali je bolje, da ne vedo, da jim zamolčimo. Spet selekcioniramo informacije na dobri stari evropski način starš-otrok. Lastimo si znanje, lastimo si odnos z njimi, lastimo si njih in s tem krojimo njihovo srečo, ki jo pogojujemo z lastno.
2. GOSPODARSTVO IN RAZVOJ
Alen omenja trgovanje z njimi. Vsak Slovenec se lahko odloči, če bo trgoval. Kaj pa oni? MORAJO trgovati z nami? ŽELIJO trgovati z nami? Ali se sploh zavedamo, kaj se bo zgodilo, ko bo država stopila na svetovni trg?
Brez poglobljenih ekonomskih razprav lahko dokaj točno napovem potek dogodkov. Revna afriška država brez možnosti spodobnega konkuriranja (ki je predpogoj za učinkovito trgovanje) stopi na svetovni trg, a za kakšno ceno – zemljišča pokupijo bogataši z Evrope, Amerike, Azije – pride do popolnega izkoriščanja naravnih virov; pride do ustanavljanja hčerinskih podjetij, ki zaposlujejo domače delavce, ki delajo praktično za nič in sanjajo o boljši prihodnosti, ki pa si je zaradi nizkih dohodkov in ekonomske politike same ne morejo privoščiti; z evropskega vidika multinacionalna podjetja z levjim deležem v revni afriški državi izkoriščajo nizkocenovno delovno silo in z njimi konkurirajo na svetovnem tržišču – pride do t.i. predatorske konkurence, nizki proizvodni stroški teh podjetij povzročijo razpad vseh podjetij npr. v Evropi, ki si ne morejo privoščiti proizvodnje po tako nizkih cenah – pride do združevanja moči v rokah peščice podjetij. Država (afriška in posledično tudi evropska) sama izgubi pomen, ne more braniti svoje integritete, ki je postavljena s strani ekonomske avtoritete. Že dolgo ni več ekonomsko suverena, odvisna je od tujih vlagateljev in investicij, ki so itak usmerjene v čim večje izkoriščanje, potrebe prebivalstva so izpolnjene, kolikor se skladajo z ekonomskimi interesi lastnikov kapitala.
Revna afriška država ostane posiljena in sama.
Zato je razmislek o vstopu na svetovni trg še kako potreben. Menim, da bi bilo to možno samo z ostro regulativo s strani nekega dovolj altruističnega Big Brotherja (OZN?).
Ostalih vidikov ne bom poudarjal, ker se nočem preveč zapletati v razpravo o tem, kaj je prav in kaj ne, še posebej, kaj je prav za druge, drugačne. Niti se ne bom opredeljeval o zadevah, ki se tičejo vere in njihovega prenosa na Afričane in povezavo z izginjanjem njihove prvotnosti. To je vprašanje za drugo razpravo, vendar zame kot dokaj neinsitucionaliziranega kristjana zanimivo.
Kaj torej Afrika potrebuje?
Nekaj tako velikega, PRESEŽEK MATERIALNEGA IN DUHOVNEGA in česar ji v tem trenutku nismo sposobni zagotoviti (MI?).
Vsaj ne, dokler bo nekdo z 100 € na enem koncu sveta reven (v evropskem smislu), na drugem koncu sveta pa bo z istimi 100€ popolnoma razvrednotil ‘revnega’.
OPOMBA:
Vse, kar sem napisal, ni nujno moje mnenje, zagotovo je pa odziv na Alenov članek, ki me je ‘zmotil’.
Je zgolj drugačen, praktičen, argumentativen vidik, ki v sebi ne nosi nikakršnega opravičila za izrečeno.
Presoja pa naj bralec sam.
Zmay
Octavius objavil dne 22. julij 2008 ob 10:37
Gornji komentar me je spodbudil, da še sam prispevam svoje mnenje.
Nekateri krivijo “revščino” v Afriki na nas. Zakaj naj bi bili mi krivi? Mogoče zato, ker smo definirali revščino, kot pomanjkanje osnovnih stvari za življenje. Afriko že dolgo pesti pomanjkanje hrane, ki je posledica mnogih suš, ki jo pestijo. Stvar poslabšajo še pokvarjene vlade in povečanje prebivalstva zaradi boljših zdravil in manj plemenskih vojn. Žal trenutno Afrika ni sposobna prehraniti toliko prebivalcev. Še največjo napako napako, ki smo jo naredili, je pošiljanje hrane v Afriko, saj so afriški kmetje postali nekonkurenčni zastonjskim pošiljkam hrane in so zato opustili kmetijstvo.
Afriki lahko najbolj pomagamo, kot je bilo že omenjeno, z znanjem. Z prosto dostopnim znanjem. Zmay se je pritoževal nad selekcioniranjem znanja. V današnjem svetu je to praktično nemogoče, saj imamo na voljo toliko različnih virov informacij. Zato moramo pomagati Afričanom zagotoviti dostop do znanja in nato je naloga učiteljev, da pomagajo vcepiti željo po znanju in jih naučijo najti informacije. Tako bodo sami znali poskrbeti zase in se zrelo odločali, kaj je najboljše za njihovo prihodnost. In ne bodo jih ogrožale ¨velike zlobne korporacije¨. Namreč moramo vedeti, najlažje se izkorišča nevedne.
Omenja se tudi tradicija kot stvar, ki jo morajo Afričani ohranjati. Deloma je to res. Ne smemo pozabiti, da tradicija izhaja iz načina življenja, kot je bil včasih. Toda način življenja se spreminja in zato se je brezpredmetno oklepati tradicije. Moramo jo poznati in ceniti, saj je del naše kulture in preteklosti. Toda ne smemo pustiti tradiciji narekovati naše življenje.
Kdor bo to storil, bo zatrl najboljšo človeško lastnost – željo po napredku. Govorim o želji po napredku v kakovosti svojega življenja in sebe. To, kar nas je spodbudilo k gradnji družbe, razvoju tehnologije,…
In še komentar Zmayevmu prispevku:
Zdi se mi moralno nedopustno, da je lahko samooklicani kristjan in demokrat tako ozkogled. Preteklost je ravno to, preteklost. Koga briga, če je bil funkcionar v KPJ. Je precej bolj razgledan in razumen, kot nekateri tu.
In kakšna čast? Častne osebe, častna dejanja.
klemen objavil dne 22. julij 2008 ob 17:44
Zmay, povej prosim, s čim si bil izzvan ali razžaloščen z Alenovim prispevkom, ker ni omenjal nikogar, Gustinčiča pa samo z besedo: “Pod črto”. Ne vem, zakaj je bilo potrebno predstaviti celotno njegovo zgodovino.
Klemen Paljk
|
