Ja, vidim da je res revscina tam. In da boste naredili veliko dobrega. Zeliva vama uspesno delo naprej in da bi bili zdravi in polni energije. Korajza velja.

ahoj!
kako ste kaj? vidim da ste zagreti 100 100 in tku je prav. upam da so vse zgradbe, ki jih gradite, grajene po zakonodaji in potresnovarne in z dovolj majhnim kvocientom toplotne prevodnosti (šala, šala;) ). bodte pridni še naprej!

speaking of music (haha sm wannabe matej M.:)) upam da ste zapeli otrokom ”kako lepo pesem iz pesmaric iz assizija alla uno od aljota in amande… smjh…

Moja žlehtnobna žilica mi ne da miru, zato: ni preberi “celotni” članek, nego “celoten”
Bruhahahahahahah

bwdte fajn in rečte turboti d je stalno n msnjti

Hvala Urban, Benjamin, hvala vsem, ki se trudite. Nihče ni nikoli med nami, ki smo na daljavo pomagali dvomil v delo gospoda Danilota, še več prepričani smo bili in smo še, da je vsak dar, tudi najmanjši tolikokrat obrnil, da se je ta podeseteril, če ne postoteril. Pa še to, vsak naš še tako ‘tehnični’ dar je lepo zavil in oplemenitil s pentljo ljubezni, ki jo premore le človek, ki je začutil svoje poslanstvo.
Čestitam, vidim, da ste ga tudi vi…in nadaljujem v stilu gospoda Danilota: sedaj bo tudi na Vipavskem več rok, ko bo potrebno napolniti vse kotičke v kontejneru. A prav?
Vse dobro Jožica

Pozdravljeni!

Naj pohvalim res tenkocutno in poglobljeno napisan Urbanov prispevek. Prav zanimivo je takole skozi vase prispevke opazovati, kako vsak od vas drugace, s svojega zornega kota vidi in opisuje dogajanje »tam dol« (Jurij Gustincic bi rekel: »Pod crto…« -ekvatorjem Je lepo, da vas je toliko, da je tudi toliko razlicnih pogledov in mnenj, ki nas, bralce, bogatijo in dopolnjujejo podobo, ki si jo skusamo ustvariti v glavah….»tu gor«, kot pravite vi
In ta clanek me je spodbudil k razmisljanju o marsicem, ceprav je na vecino naslednjih vprasanj odgovoril ze Urban. Kaj Afrika res potrebuje, kaj je revscina skozi oci razlicnih civilizacij, kaj se lahko ena nauci od druge, kaksna bo usoda Afrike in kako mi (oz. vi) vplivamo na to…Skratka, kar prevec iztocnic, da bi jih lahko na kratko strnil v takle komentar, ne da bi pretiraval z dolzino. A bom kljub temu poskusil (se ze vnaprej opravicujem: jedrnatost ni ravno moja vrlina
Pravzaprav sem podvomil, ali sploh lahko pisem o tem, ne da bi za koga izzvenelo kot nehvalezna kritika vsega, kar se ljudje dobre volje (seveda ste vi eni od njih trudijo narediti za Afriko. Naj zato kar takoj povem, da to nikakor ni moj namen. In verjetno bodo za marsikoga moja razmisljanja hudo naivna.

Torej, kaj je revscina za nas in kaj za njih? Ce so kljub materialni revscini srecni (bolj, kot mi)? Kaj je tista resnicna revscina, ki bi jim jo morali pomagati premagovati? Morda je ne razumemo enako, kot oni, morda sta to za njih in nas dva razlicna pojma. Kot je v bistvu napisal ze Urban in ga le ponavljam: znanje. In tu meni enako, kot se kdo, ki sem ga povprasal: »Kaj Afrika najbolj potrebuje?« Na prvi pogled zato za marsikoga izgleda, da je vasa pomoc in pomoc donatorjev materialna…pa vendar je tako, kot sta napisala Urban in Jozica: navidez materialno se prelije v nematerialno, daje pogoje za izobrazevanje. In mislim, da je v tem kljuc uspesnosti vase akcije.
Cutim, da imajo kljub materialni revscini (kar nas, »zahodnjake«, najbolj moti oz. nam pade v oci) ogromno duhovno bogastvo, bogastvo vrednot, tradicije in izrocila, ki jim ga lahko v marsikaterem pogledu le zavidamo. To, da so v »Trubarjevih casih«, je lahko v dolocenih pogledih celo prednost. Marsikdo v danasnji (nasi) civilizaciji hrepeni po njih in bi rad videl, da bi se v marsicem vrnili nazaj v tiste case.
A katero znanje je bolj potrebno? Tehnicno, materialno…ali duhovno? Kaksna zmes, kaksno ravnotezje je primerno za njih? Bo razvoj zopet krenil, kot zal pri nas, pretezno v materialnem smislu, na racun zanemarjanja in siromasenja duhovnega, na racun odpovedi tradiciji? Bodo delali enake napake, kot smo jih mi, ali bodo zaradi drugacnosti ubrali samosvojo pot, ki bo boljsa? Kaksen vpliv imajo lahko na to pot ucitelji, ki jim jo kazejo, kaksna je njihova odgovornost? Mislim, da zelo velika. Ce bi hoteli projicirati nase zelje v njih, bi lahko rekli, da imamo sedaj moznost »popravnega izpita«, da zavrtimo cas nazaj in ponovno naredimo bolje to, kar smo pri nas zavozili. Vendar je Afrika verjetno drugacen nepopisan list papirja, kot je bila nasa civilizacija…no, primerjava ni na mestu, verjetno so precej popisan list, le pisava je malce obledela, ne takoj vidna, predvsem pa v nevarnosti, da se izbrise, da jo monsunski dez globalizacije in podnebnih sprememb spere z lista….
Je Afrika nase zadnje upanje, upanje vse Zemlje in civilizacije, ki drvi po poti samounicenja (in za katero se zdaj ne vem, ali ze pritiska z nogo na zavoro, ali le na sosednjo stopalko…)? Avtor oddaje, ki sem jo omenil zadnjic, Joze Mozina, pravi na koncu: »Neusahljivi optimizem je posoda afriskega zivljenja, za katero je slutiti in upati, da ne bo nikoli prazna. Menda je v njej prihodnost sveta….«

Upam, da mi Urban ne bo zameril, ce bom tule malce po svoje prikrojil to, o cemer je pisal. Vprasanje hrane, kmetijstva: tu vidim ogromno pasti, v katere se lahko ujamejo…bolje receno, ki jim jih lahko nastavimo (povrhu, da bo ironija se vecja, nam predstavljajo resilno bilko vse stevilcnejsega clovestva): povecanje pridelave hrane z umetnimi gnojili, izboljsanimi semeni, sortami, gensko spremenjenimi organizmi, z vsemi pastmi, ki jih kot dvorezen mec prinasajo…pri nas pa gremo nazaj v sonaravno, ekolosko, bio…kmetovanje, vracanje k starim sortam, odpornim na bolezni in skodljivce…. Je ta nova tehnologija prava pot? Ali je pravilneje sprejeti naravne danosti, ki nam jih omogoca zemlja, na kateri smo, prilagoditi nase zivljenje in stevilcnost njej? Slisi se kruto, ampak tak naravni regulator obstaja: lakota, bolezni. V razmislek bom zopet ponudil citat iz prej omenjene oddaje: »In vendar je odlika Afrike sprejemanje zivljenja, taksnega, kakrsno je, brez malodusja.« Bi morali to odliko ohranjati kot vrednoto? Bi jo morali prevzeti tudi mi?

Morda se zdi, da si zelim ustaviti napredek in razvoj. A ce je to res, kaksen: tehnoloski ali duhovni? Morda dajem vtis, da bi rad v Afriki videl nekaksen rezervat casa in vrednot? Ze mogoce, ampak ne v stilu nekaksnega oglednega tematskega parka, v katerem so tamkajsnji ljudje, kot v zivalskem vrtu, za resetkami nasih hrepenenj, ujetniki za turiste »razvitega« in unicenega sveta.

Lahko je meni, ko imam vsega dovolj, sitemu ter na toplem in suhem, modrovati o za njih eksistencialnih vprasanjih, o biti ali ne biti. Morda je zato vse tole pisanje popolnoma »mimo«.

Zdi se mi, da sem odprl vec vprasanj, kot odgovorov (sodec po vprasajih bo ze res . Vsekakor sem zajadral na pregloboko morje eticnih in moralnih dilem, ki jim nisem kos. Pa morda vam v razmislek, za kaksne dolge vecerne pogovore ob ognju, take, kot smo jih mi poznali nekdaj…v Trubarjevih casih

Lep obcutek je, da ste ze takoj na zacetku vasega bivanja v Afriki nasli zadoscenje in placilo za vase odrekanje, zrtvovanje in poslanstvo. Urban, res si lepo napisal.

Morda je za tole vprasanje se prezgodaj in bi vam ga moral zastaviti na koncu, pred odhodom, pa ga bom kar zdaj, ker je v bistvu nekdo od vas (nagradno vprasanje: kdo? nanj odgovoril ze pred odhodom (namig za pomoc: intervju): ali obcutite, da so se oni vec naucili od vas ali vi od njih (ce je sploh moc kolicinsko primerjati razlicne stvari)? Ali ste ze na zacetku pricakovali, da bo slo v bistvu bolj za izmenjavo znanja in vrednot, neko duhovno »blagovno menjavo«, »trgovanje v naturalijah«?

Naj se za zakljucek poslovim z mislijo, ki nikakor ni postavljena kot dvom in kritika vasega dela, prej le kot splosna kriticna opora nekaterim zgoraj zapisanim vprasanjem.
Velikokrat se trudimo delati dobro, imamo dober obcutek, da smo nekomu pomagali, izpolnjuje nas obcutek humanosti in izpolnitve nase moralne zaveze, da mocnejsi pomaga sibkejsemu…a morda v vsej svoji dobri volji vcasih nehote stvar zapeljemo v napacno smer…po svetu imamo zal taksne primere, ko zaradi prevelikih razlik in vcasih preslabega razumevanja tistega, ki mu zelijo pomagati, delajo hude napake (npr. Amerika…in ostali svet). Zato toliko bolj obcudujem tiste, ki so tako dobro spoznali in se vziveli v tamkajsnje ljudi, da lahko to razumejo in vedo, kaj in kako je najbolj prav. To zahteva dolga leta, predvsem pa izjemno odprto in izostreno opazujoco duso. In zavedanje, kaksno odgovornost nosimo s tem. Vse te lastnosti spoznavam v Danilotu in ostalih misijonarjih, pa skozi vase opise tudi ze v vas. In zato vam se toliko vecje obcudovanje in poklon.

Izmenjujte in »trgujte« se naprej, odprtih src in nasmehov

Alen

Mogoče bi napisal samo še eno malenkost na te vaše opise, kako je “tam dol”. In sicer iz Urbanovega odstavka bi komentiral en samcat stavek, ki me je priznam precej zbodel in zmotil. “…da bodo postali zdravniki, znastveniki…ali pa le učitelji in mojstri”. Sprašujem se namreč, kje je tista meja, ko se opusti izrečeno besedico “Le”. Ne vem točno na kateri stopnji se ustavi povprečna slovenska izobrazba ali v tujini, resnica pa je, da to sploh ni pomembno. Vseeno pa… “Kaj za vraga so (smo) za vaše prestave šele trgovci, frizerji, električisti,….., če se že pri učiteljih in mojstrih uporablja manjvrednostno poimenovanje. Ej, drugače pa za vaše bivanje v Burundiju… V vašo pridnost ne dvomim in si težko predstavljam naporno življenje, ki ga imate “tam dol”. Ne pozabite pa, da morate paziti nase, mogoče eden na drugega tudi, da se veseli in predvsem celi vrnete.
Klemen Paljk

Klemen strinjam se s tabo – mislim da je tista besedica prisla iz miselnosti nase druzbe, ki preveckrat ocenjuje ljudi po stopnji izobrazbe in ni bila prevec premisljeno napisana. Sicer pa je veliko primerov iz zgodovine, ko so ljudje, ki nso bili solani naredili bistvene premike…
Sicer pa nismo poklicani k sodbi, tako da sem ti prav hvalezen, da te je ta besedica zmotla.