No, saj je popolnoma brez potrebe, da napisem se kaj vec… Naslov je dovolj dolg, da izveste vse, kaj smo poceli v zadnjih treh dneh.

Za vse tiste, ki imate vec casa, pa lahko razlozim tudi na daljsi nacin.

Vecina nas je bila na strehi. Prekrivali smo stranisca. Streho se prekriva z navadno pocinkano plocevino. O kaki izolaciji sploh ne sanjajo. Se tako so godrnjali, da so to popolnoma nepotrebni stroski. WC se jim zdi tukaj popolnoma nepotreben. Najbolj zanimiv se nam je zdel oder. Sestavljen je bil iz razlicno dolgih in sirokih desk in kolov ter privezan z vrvjo. Vse se je precej majalo. Imeli smo obcutek, da se bo vsak hip oder sesul. Vendar se to na sreco ni zgodilo. Na zacetku so se zenske pocutile nekoristne, potem pa smo hitro ugotovili, na kaksen nacin je treba delati. Vendar smo vseeno sele na koncu dneva opazili, da smo plosce pritrdili narobe (tista stran, ki je bila spodaj, bi mogla biti v resnici zgoraj). Tako da smo naslednji dan se enkrat ponovili vajo in uspeli.

Jutranji sprehodi so znacilnost skoraj vsakega dne, nas, ki smo jutranji tipi. Vceraj smo se podali na sprehod ob pol sestih zjutraj, ker smo hoteli videti soncni vzhod. Takoj, ko se zacne daniti, postane tukaj v Rukagu vse zivahno (zvecer pa, ko se stemni, to je ob pol sedmih, pa ljudje kar izginejo: najvecji zuri se koncajo ob 21h).

Danes popoldan smo bili spet na sprehodu po ozkih potkah, ki se vijejo mimo nasadov kave, bananovcev, sladkornega trsa … in blatnih hisic. Z vsakim korakom smo bili obdani z vecjo gruco otrok. Ker ne znamo kirundija in francoscine, smo se sporazumevali predvsem z rokami, petjem, ploskanjem … Bilo je neverjetno zivahno. Kar potegnilo nas je to otrosko rajanje, da smo se zlili z njim. Otrokom je bilo zelo vsec, da smo jih metali po zraku, z njimi tekli …

Otroci so tukajsnje najvecje bogastvo. Vsega presita Evropa jih ima le po enega ali dva na druzino, tukaj pa velja pravilo, da je otrok toliko, kolikor jih Bog da. V praksi zgleda to med 8 in 12. Nekateri tudi vec. Vecina zensk je prislo do sklepa, da bodo tudi one imele vec otrok J. Marta bi najraje kar posvojila kaksnega crncka (bi si rada prisparala deloJ).

Glede barvanja: barvale so le punce. Moski imajo bolj pomembno delo oz. so bolj uporabni. To Danilo veckrat poudari, kar je precej v skadu z afrisko logiko, kjer je zenska zelo podcenjena. Drugace pa barvo tukaj pripravijo sami (Jupola pac tu ni). Med kuhanjem apna v njem raztopijo se sol in milo. Zaradi tega je barva dovolj gosta in lepo stoji na zidu.

Po tednu dni lahko recemo, da je dobro, da smo prisli. Nismo zaman tukaj. Ceprav vsak dan fizicno delamo, se mi zdi, da je vseeno se veliko bolj pomemben nas zgled, blizina, pozornost. Tukajsna miselnost je, da kdor gre enkrat v srednjo solo, ne sme vec delati z rokami. Nas zgled pa dokazuje, da ceprav smo studirani, vseeno delamo. Danilo nas velikokrat daje za primer.

            Ceprav vem, da smo koristni za otroke Afrike, smo mi zagotovo vec pridobili kot pa smo dali. Videli smo, da se da ziveti na popolnoma preprost nacin. Za primer lahko povem, da sploh se nismo videli kako zgleda burundijski frank. V misijonu dobimo hrano, kaj dosti drugega pa tudi ne rabimo. Tudi kaksnih vecjih trgovin, kjer bi lahko zapravljali, tukaj ni. Kar se tice sadja in zelenjave pa tako ali tako vse raste na vrtu. Tam je tudi nas pralni in pomivalni stroj (na rocni pogon seveda).

            Skratka, vsi se ucimo. Mi Burundijce natancnosti, tocnosti, delavnosti … oni pa nas preprostosti, spontanosti in tistega, kar je znacilnost tukajsnjih gricev: sirokega nasmeha na obrazu.

Marta in Urban