V teh dneh smo imeli priloznost spoznati to majhno afrisko drzavico z druge plati. Skozi oci Slovencev, ki zivijo in dihajo skupaj z Afriko.

Po dopoldanskem sobotnem delu smo v Danilovem stilu odvihrali Kayanzi, Nini, Eloi-ju, cebuli in krompirju naproti. Resnicno ne znamo pravilno opisati, kaksen uzitek je sedeti v zadnjem delu drvecega landcruserja, po strminah rdecih, visoko lezecih “cest”. Vam recemo, pravi Gardaland ucinek (premetavanje zelodca levo, desno, gor in dol, obcasno tudi sem in tja. Da o nekaj centimeterskih poskokih s klopco vred niti ne govorimo). Pravi uzitek in obilo smeha. Ampak veste kaj, pocutimo se varne, saj z zagotovostjo vemo, da nam nasproti ne bo prisel noben padre Divjako (preberite tole z italijanskim naglasom). Drugace pa je to novi opraviceni vzdevek za Danila. Opomba: obicajni ljudje potrebujejo za vsako njegovo pot enkrat vec casa, kar smo tudi sami preizkusili.

Ko nas je voznja dodobra pretresla, smo prispeli do na nas cakajocega slovensko – burundijskega para. V Kayanzi smo imeli razlicne naloge: Gorenc je moral izbrati krompir, Stajerke pa lük, ceprav je bila zadnja beseda, kot se spodobi seveda, Danilova J.

Pri vracanju nazaj v zeleni raj skupaj z gostoma, ki sta pobegnila iz hrupne, bucne in onesnazene Bujumbure, je Marko izgubil eno izmed njegovih najljubsih igrack. (Se mi smo odprli stave: Katero mislite, da je izgubil? Bodite natancni, gre se za cokolado J).

Popoldan in zjutraj naslednjega dne, smo imeli priloznost vpijati informacije o politiki, gospodarstvu in drugih zanimivostih, mimo katerih pravi radovednezi ne moremo. Nedeljsko popoldne pa je bilo za vsakogar od nas svojevrstna otipljiva izkusnja pripovedovanega. Obisk pri slovenski misijonarki Vidi, gorenjski planiki, rastoci v Afriki, ki se trudi ohranjati afriska zivljenja v porodnisnici, v za nas nemogocih razmerah. Brez elektrike in osnovnih sredstev vsak mesec priveka na svet okrog 200 otrok. V tem centru sestre skusajo vsaj malo izobrazit mlade mame glede cepljenj in osnovne higiene. Ceprav je ta center prvenstveno namenjen porodnicam, sestre skrbijo se za ostale bolnike z razlicnimi crevesnimi boleznimi, tuberkolozo, malarijo,… Imajo pa tudi poseben program za sirote in podhranjene otroke. Lahko vam povemo, da je bolnisnica res tesna, saj imajo trenutno kar nekaj bolnikov v polivinilastem sotoru, ker druge boljse resitve trenutno nimajo, bolnikov pa je veliko. S spansko in slovensko pomocjo bodo v kratkem zgradili dodatne kapacitete, ki so nujno potrebne. V prihodnjih dneh si imamo namen ogledati tudi eno izmed drzavnih bolnisnic, kjer so razmere baje se slabse.

Kako bi na kratko povzeli?! Vojna je tukaj pustila velike posledice in vedno bolj verjamemo Danilu, ki pravi, kako tezko je vnasati spremembe in obrniti kolesje zatiranosti in “suzenjstva”. Vendar pa je upanje in optimizem vzbujajoca misel in vedenje, da so tukaj ljudje, ki si zelijo sprememb in so pripravljeni za to narediti skoraj vse.

Ta vikend je bil za nas bogat, pester, poucen, sokanten, a obenem zabaven, obdan z ogormnimi kolicinami smeha in s sklepanjem novih prijateljstev.

Vida, Ksenija in Urska (VKU)