Po kratkem srečanju z Danilom, sporočam novice, da bo “naša” šola v Rukagu kmalu premajhna za vse (pa so za sedaj le prvi letniki noter), da potekajo pogajanja z županom še glede novih zemljišč za gradnjo šol, da senačrtuje naslednje leto en kontejner stvari za novo bolnišnico pri s. Vidi in da bomo z g. Jožetom Mlinaričem iskali pri nas dobre ljudi, ki bi “posvojili” na daljavo katerega od najrevnejših prebivalcev Rukaške župnije, da bi lahko dokončal šolo in prišel nekoč do človeka vrednega življenja. “Podobno kot naredi 5 norcev skupaj veliko več slabega, kot če bi bili vsak zase, lahko tudi 5 ljudi, ki želijo delati dobro, naredi skupaj “velike” stvari!”
Članek sem napisal na podlagi dvomesečnega bivanja v Republique du Burundi v Centralni Afriki. Že pred odhodom sem se veliko pripravljal in raziskoval, kakšna je bila zgodovina države, kakšno je sedaj socialno stanje in stanje zdravstvene oskrbe, če je država varna, če je dovolj hrane … Ugotovitve so me pretresle. V tej državi je narobe skorajda vse, kar je lahko narobe v državi. Zdravstveno stanje je obupno. Iz javnih bolnic se širi tak smrad, da ti je takoj jasno, da če boš zdrav stopil v bolnišnico, zagotovo ne boš prišel zdrav nazaj. Socialne mreže ni. Edini (vsaj na podeželju), ki vsaj malo skrbi za socialoje Karitas. Kar naprej se vojskujejo (doživeli so tudi genocid l. 1972), in kljub temu, da je zaradi vojne izredno veliko psihičnih bolnikov, je na razpolago za 7.000.000 ljudi le en psihiater. Preberi celotni članek »…
Predstavitve našega misijonskega tabora bodo (oz. so) potekale:
Vsa sredstva, ki se zberejo na predstavitvah gredo izrecno za misijon v Rukagu, oz. za najrevnejše preivalce te župnije (prek g. Jožeta Mlinariča in g. Danila Lisjaka).
Zaenkrat nimamo točnih terminov ampak le dogovor z naslednjimi kraji:
Takoj ko bodo znani točni termini, jih bomo sporočili.
Kar na začetku moram priznati, da se na ta otok nisem odpravil s kakšnim večjim veseljem. Pač splet naklučji je pripeljal do tega, da sem se znašel na Zanzibarju. Najbolj od vsega me je odbijala misel, da je to prenatrpan, popolnoma turističen otok, kjer bom srečal le debele američane in ostale turiste, ki ne bodo delali drugega kot čakali, da jih sonce popolnoma opraži in se potem obrnili na drugo stran. Sam imam namreč veliko raje aktivno preživljanje prostega časa, rad spoznavam običaje in domačine .. Preberi celotni članek »… Ob hitrem pregledu naslovov novic na naši strani, sem ugotovil, da je ogromno zanimivih dogodkov, ki jim tukaj nismo namenili niti besedice. Sicer je res, da bodo itak predstavitve, ampak morda kdo ne bo mogel priti, pa še za slike v galeriji, da boste vedeli od kje so in kam spadajo.
Torej, ko smo v Bujumburi 4. avgusta naredili vize za Tanzanijo, smo odšli v Rukago dokončat pokrivanje šole. Tako je bil v četrtek 7. avgusta pokrit še zadnji delček šole, ki naj bi sedaj že gostila lepo število učencev. Preberi celotni članek »…
Zagotovo ni prihod domov tisti dogodek, ki konča izkusnjo, kot je bila naša. To kar smo tam doživeli, je postalo del nas in upajmo, da nas bo spremenilo vsaj malo (na boljše). Tistim, ki zelite videti slike in videote, pa slisati se malo vec o tej in oni stvari, morda tudi sami pomagati otrokom v Rukagu … tistim sporocamo, da se malo potrpite, ker moramo stvari se urediti in izlusciti najpomembnejse. Bomo pa zagotovo tu objavili kraje in datume predstavitev na katere ste vsi lepo vabljeni. Preberi celotni članek »…
Na kratko sporocamo, da smo bili zadnje dneve brez interneta in da smo zivi in zdravi v Rukagotu (in vecina odebeljeni:)! Ce bo vse po sreci in kot je predvideno, prispemo na Brnik v cetrtek malo po 16.00. Se vidimo na letaliscu Jozeta Pucnika!
Javljamo se s Kahame, kjer smo prenocili. Tokrat je bila pot precej krajsa in bolj dolgocasna, saj smo vzeli firmo, ki jo je priporocal duhovnik in je tako bila voznja skrajsana na 16 ur brez nepredvidenih odstavkov (predvideno je bilo, da bo trajala 21 ur…) Ker smo zamudili edini avtobus ki pelje direktno od tukaj do Burundijske meje, bomo poskusali z lokalnimi avtobusi priti nekako se danes do Ngozija, tam pa smo ze itak skoraj doma. Ce bo vse po sreci se torej v kratkem spet javljamo iz Rukaga, do takrat pa naj nas vse spremlja Bozji blagoslov! Preberi celotni članek »…
Naj samo na hitro sporocim, da se nasi dnevi izven Burundija priblizujejo koncu in da nameravamo jutri narediti vecji del poti nazaj v Rukago ter se kaksno molenkost tam postoriti … Sicer pa smo se tudi na bolj turisticnem delu nase izkusnje Afrike imeli priloznost uciti potrpezljivosti, preprostosti, pa tudi izkusiti razne oblike prevar ter iskrenega prijateljstva. Vec o tem bomo se napisali, za sedaj samo toliko da se ponovno oglasimo. Sicer pa je zanimivo praznovati rojstne dneve na drugih celinah (priporocam – se prihrani pri jedaci in pijaci, ceprav povabis vse znance na jastoga, majhne rakce, morskega psa, kokosove omlete in se kaj eksoticnega:). Hvala vsem za voscila in molitve! Potem ko so uspešno pokrili celoten college (ali lepo slovensko – šolo), so se v petek odpravili v Dar es Salaam, glavno mesto Tanzanije.
Potovanje je bilo menda … zanimivo. Kakih 700 kilometrov so imeli za sopotnike tudi kokoši in zmedenega petelina (ko so sredi noči prižgali luči, je začel kikirikati). Poleg tega jim je iz rezervoarja bencin puščal skoraj v potočkih. Danes okrog 12ih so srečno prispeli na cilj. So ob Indijskem oceanu in z eno nogo že na poti k novim prigodam. |
